Vrana varni, baje, ne izkljuje oči, a ženska ženski jih. Ženska v naravi nima drugega naravnega sovražnika, razen druge ženske.

 Čeprav navidez dajemo sestrski vtis in vedno razlagamo, da trdno držimo skupaj, da smo potomke Amazonk, da vedno varujemo druga drugo, pa se ta ljubezen hitro konča, ko med nas pride npr. moški ali pa zadnji par omiljenih čevljev. Takrat se v nas zbudi tekmovalnost.

Kar priznajmo, do drugih žensk smo neprizanesljive in one enako do nas. Druge ženske ocenjujemo na vsakem koraku, se primerjamo z njimi in jih včasih posnemamo. 

Naj si moški ne delajo utvar, da se ličimo in negujemo samo zaradi njih. No, saj se tudi zaradi njih, av prvi vrsti se uredimo za druge ženske. Pa ne zato, da bi one imele kaj lepega za videti, pač pa, da bi jih premagale, da bi bile boljše, lepše in prijetnejše od njih. Ja, tekmice smo.

Ženske smo zelo tekmovalna bitja. Rade bi bile vedno najlepše, najpametnejše, najpopularnejše in najuspešnejše. Sicer lastnost vseh zmagovalcev, toda v nas se poleg tekmovalnosti in odločnosti preskočiti vse ovire, zbudi tudi zahrbtnost, zloba, privoščljivost in ljubosumje.

Spomnite se flmov in nadaljevank, polni so negativnih ženskih likov. Tudi v pravljicah, ki so nam jih prebirali kot majhnim punčkam, vedno nastopajo dobra in zlobna sestra. In vedno tekmujeta za nekaj (ponavadi princa).

Dolgo sem živela v utvari, da sem tista dobra sestra, ko pa sem enkrat na vse skupaj pogledala bolj objektivno, sem ugotovila, da je v meni vseeno nekaj tiste zlobne sestre, ki pa jo bolj ali manj uspešno zatiram v sebi.

Manj uspešno tudi zato, ker sem ugotovila, da me vedno premaga zlobna sestra. Pridne punčke pridejo samo v nebesa, saj veste, poredne pa vsepovsod.

Morda od tod prihaja fenomen lepotnih tekmovanj. Veliko več jih je za ženske kot za moške, pa čeprav so oni tudi zelo lepi. Oni ne tekmujejo, oni so se sprijaznili, da je najpomembnejša dolžina (kar sploh ni res!), ta pa je (bolj ali manj) fiksno določena. Tu nimaš več kaj! Me pa še vedno tako rade tekmujemo za stvari, ki so povsem relativne.

Smo res tako tekmovalne? Kaj pa vi mislite?

Je to vaše mnenje? Potem še niste videli teh…

Vidim tvoje spodnjice!           Nevaren! Read the rest of this entry »

Ples vsakemu posamezniku pomeni izražanje svojega jaza in prelivanje svojih čustev brez govorjene besede na plesni podi. Ples je tako fizična kot miselna dejavnost. Popelje te v čisto drug svet, kjer si sam s sabo in hkrati z vsem svetom. Telo govori namesto tebe. Besede so nepotrebne.

 Počasi se letošnja sezona bliža koncu. Bila je (vsaj zame) kar precej naporna. Začela se je precej lagodno in ni bilo problemov usklajevati službo in ples – vsak dan. Potem pa je postal tempo vedno hitrejši (sploh zato, ker se nikakor ne morem odločiti le za eno zvrst plesa in mislim, da mi to tudi drugo leto ne bo ratalo). Zmanjkovalo je časa za kofetkanje, relaksacijo in celo ljubezen je bila potisnjena na stranski tir. Letos ni bilo počitnic – tistih pravih. Vendar pa so bili rezultati…prvo mesto v Italiji (velika formacija orientalski člani) in trenutno najbolj sveže…prvo mesto na državnem prvenstvu 2007 (orientalski pari člani) in drugo mesto (mala formacija orientalski člani) – nikoli si nisem mislila, da bom pri tej starosti izpolnila svoje sanje. Kljub temu, da je bilo letos prvič organizirano prvenstvo v orientalskih plesih pri nas (v okviru Plesne zveze Slovenije – v tujini, sploh državah Vzhodnega bloka je to stalnica) in velika večina plesalk meni (vsaj tiste z »imenom«), da ni primeren za tekmovanja, je bila konkurenca kar huda (vsaka plesalka nosi svoj šarm). Drugo leto pa verjamem, da bo še hujša!  

  Vendar pa zaključek ni nikoli res pravi, če ne odplešeš še enkrat…in tisti še enkrat se bo zgodil pred Moderno galerijo na Sejmu kultur v sklopu festivala Ana Desetnica. Za klub RUSLO bomo predstavile tradicionalni ples Rusije in ruskih ciganov (to nam je omogočila naša koreografinja in trenerka Irina). Zanimivost pri tem je ta, da bomo te plese predstavile same Slovenke (kot sem lahko izvedela je bilo lani isto v primeru predstavitve irskih tradicionalnih plesov). Mogoče rusko mladino zanimajo druge stvari in se skušajo vsaj malo distancirati od preteklosti in tradicije svojih staršev (vsaj zase vem, da sem bila takšna in nikakor nisem hotela sprejeti nekaterih običajev – seveda sedaj opažam, da so mi ti običaji in miselnost vedno bližji in jim pridno sledim). Sicer pa to sploh ni važno…bolj mi je pomembno to, da nam je bila dana ta priložnost in da nam je Irina izkazala takšno zaupanje. 

  Če vas zanima kaj več o orientalskem plesu in festivalu Ana Desetnica 2007, malo poklikajte:·         www.ple.si ·         www.anadesetnica.org

Ženske smo v času pred menstruacijo in med menstruacijo izredno občutljive. Vsaj en del telesa nas boli in pika. Nekatere smo bolj občutljive, druge manj. Ene prestajajo hujše bolečine, druge malo bolj človeške. Vedno pa to vpliva na naše razpoloženje in v teh dneh smo se večinoma zmožne razjokati, če v trgovini nimajo točno tistega, kar smo si zaželele.  

In takrat potrebujemo več nežnosti, manj pritiskov, ogromno lepih besed in hvaljenja, crkljanje…razvajanje na tisoč in en način. Ali pa samo čas zase in za počivanje. Izkoristila bi priložnost in morebitne bralce moškega spola opozorila na to, da to vzamejo v obzir. Priznam(o), da smo tečne, se tega tudi zavedamo ali pa v nekem trenutku zavemo, ampak si ne moremo pomagati. Čustveno smo nabite in v vsakem trenutku lahko eksplodiramo. Na tak ali drugačen način. Najlažje pa nas je razjeziti in užaliti, zaradi česar lahko planemo v jok in se same sebi iz srca zasmilimo.

Dodatno nas ob živce spravlja še to, da vložki in tamponi niso popolnoma zanesljive zadeve. Treba je preverjati stanje, iskati (ČISTA) stranišča, včasih celo sredi noči vstajati in poskrbeti za »varnost« in higieno. Telo se malo prej utrudi kot sicer. Da je paket popoln, nam še ven udarijo vsi skriti mozoljčki in občasno imamo občutek, da nam bo od vseh teh malih grdob razneslo obraz. In ne, ni lepo, da nam kdo pove, da smo mozoljave.   

Meni se moški včasih zasmilijo, ko ne vedo, da smo v svojem krvavem obdobju in zinejo kakšno neprimerno, nam pa film poči. Posledično seveda dobijo nepričakovano porcijo besed, izrečenih v zelo grobem tonu, pogosto pa jih doleti tudi smrtna tišina.  

Včasih bi bilo lažje za vse, če bi nam, gospodičnam v času mesečnega perila, na čelo pritisnili žig z napisom IMAM MENSTRUACIJO. S tem bi olajšale življenje sebi in drugim. Vsi bi nas pustili pri miru in na nikogar ne bi bilo potrebno kričati.  

Najbolj tečna pa je ta zadevščina v poletnih mesecih. Ko bi se rade vrgle v bazen, pa se ne počutimo za v kopalke. Ali nas zvija v trebuhu, ali si v ogledalu nismo niti malo všeč (najpogostejši vzrok tečnobe pri meni), sploh pa je spet tukaj menjavanje tamponov, da se izognemo kakšni rdeči črti, ki bi se nenadoma narisala na nogi.  

Zato draga dekleta, mislim, da smo vsaj en dan v mesecu lahko upravičeno tečne do konca, grizemo blazine in jokamo. V zameno pa se vsaj naslednjih par dni skušamo zadržati, vsaj malo Moški pa tega itak nikoli ne bodo razumeli. Kljub temu, bi vsakemu, ki se nad nami pritožuje, za en mesec omogočila biti ženska in preživeti en tak teden. Žal, pa je to izven mojih zmožnosti

Ofucana kljusa. Ah, ne bom tako surova (sama do sebe in do meni podobnim) Stvar je takšna, da ženske revije, Tv oglasi, www sajti kar kričijo po tem, da jih spregledam. Ne samo, da so hudičevo zoprni, tečni, suhoparni - ponaaaaaaaaavljajo se!

Torej se znajde kakšna tovrstna revija v naši hiši. V moji sobi je samo sledeče: pretekli izvodi revije Eva, kjer so moja objavljena pisma (”nekonvencionalna”, heh), City magazin, moja mala knjigarna, Bukla revije o dobrih (relativno) knjigah in računi. Revijo prelistam v rekordno hitrem času (v dnevni sobi, daleč od mojega hrama), spregledam reklame za celulit, za najbolj IN parfeme, kombinacije oblačil… - heh, naši stilisti se hecajo (ugotovila sem, da bi lahko bila brez problema stilistka - prava ) pri predlogih, no, preskočim tudi pisma bralcev pa “duhovne” teme. Preberem horoskop - samo, da ego pomirim, nič drugega. Čas si vzamem pri kolumnah - to je vse. Kako naj bom torej v koraku s časom? A nisem, če se ne grem oblečt tuto completo v Zaro, Mango, Bato? A nisem, če si ne polagam na obraz zadnje extra super vlažilne maske za najbolj extra suho kožo? Sem luzer bejbi, ker ne nosim svilenih tangic in push up modercov (zadnje pol leta sem brez, mimo grede)?

Torej, suvereno odgovarjam, da nisem bednica in nikakor zaostala. Še več, prepričana sem, da izgledam prav super, sploh tedaj, ko sem brez pudra in Chanel laka za nohte (ok, psst, tega si včasih sposodim od sestre in prisegam na Lancome maskaro) - AMPAK, nisem modni geek, niti približek ne…včasih nosim spodnje hlačke dva dni, ker imam na njih higienski vložek in tada! potemtakem niso nič umazane. No, vemo, da se jih po tistih-nekih pravilih menja prav vsak dan, zvečer celo druge, kot dopoldan…

Moji lasje nikakor ne potrebujejo raznih vlažilcev, regeneratorjev in MASK! Lasje so “odmrli” del našega telesa in nič jih ne bo poživilo. Basta, konec debate. No, ob tem se spomnim na osvežilni produkt - ni tako slaba zamisel vodica za obraz v razpršilu, ob hudih vročinah. Ampak veliko jih tudi tega ne zna uporabljat, špricajo se megalomansko, po skihtu premazanem s pudrom in senčili. Tako nastane fina mešanica brozge, make up pa gre v nič - saj ne moreš hoditi po ulicah, kot, da si zašfical?!

Fašinoistkam manjka šlifa, bontona, finoče, damskosti. Ne, ne, ne govorim o fintiranju in napravljanju, govorim o občutku ZA…in tri pikice, da, ker je mnogo stvari, ki so domena žensk in bi jih morale omenjene imeti pod kontrolo oz. v mezincu.

Še nekaj moram razčistit - rada imam kvaliteto, sem tiha fašinoistka (torej potuhnjena, da nihče sploh ne ve, kako obožujem dobre materiale, fantastične kreacije, kombinacije, vzorce in barve) - nekoliko drugačna od teh zloglasnih. En lep primer je, da kvalitetno torbo ne obesim na sredo roke in da v zaprtih prostorih ne nosim očal. In menim, da nisem edina, seveda Zastopam % žensk, ki ne rade izstopajo z blagom, ki niso odete v zlato, v pajkice, niso zapečene od solarija in se ne nasmihajo tedaj “ko je treba”.

Ne, ne pijem martinija (Sexa on the beach & Co) vsakič, čeprav mi je okus dober. Ne pijem ga, ker je to večerni must have v roki, ki opleta naokoli. Pijem pivo, tudi veliko, če želite in nazdravim z “uooopa” ter prizemljim, poleg tega sodelujem v družbi kot se šika in na mestnih ulicah sem še vedno tako rečeno del skupnosti, znam dihati z večino. Rebel without a reason - kakor se mi zazdi.

Ni lepo, torej, biti hlapec. Ni vseeno, če rečeš “oh, kako je ta svet danes plehek”, ob tem pa v naslednjem trenutku začneš z zgodbo o tisti smetanasti preko oceana, ki je imela nove Blahnikove čevljce ali hvalit izdelek iz jumbo plakata, ker je na njem ikona. To ni zanimivo, to dolgočasi.

Ob vsem te: petke še vedno sodijo tudi na moja stopala in ustnice se tu pa tam zableščijo od glosa, trepalnice segajo do neba, nasmeh se rojeva povsem naravno, hoja je ubrana, včasih zaletava, navdušenje nad lepim ostaja in tudi v kiču se najde nek čar, ni vse zlato, kar se sveti in nekatere nismo tisto, kar si drugi želijo, da bi bile. Sem, tisto, kar sem in delam na tem, da postanem tisto, kar si še želim biti.

In še vedno sem trdno prepričana, da ČRNA barva ni edina elegantna, edina najprimernejša za večeno toaleto - no way, NE PAŠE VSEM ŽENSKAM, nismo vsi isti tipi. Še vedno se trudim prepričat kolegice, da naj jim ne bo to najlažji izbor, ker se tako lahko obleče Sharon Stone, Tea Hegeduš in vse ostale…

No, toliko “o modi” in na zadnje črni barvi, ki je ena izmed bolj ali manj zoprnih tem v mojem malem modnem svetu

p.s.: Fashionista is a fashion-oriented way of life, almost as in groupthink. A fashionista or fashion victim is a term used to describe an avid follower of fashion.

bah! …………..

tale je že približek stilni dovršenosti…