Sovražnica, tekmovalka, mogoče ljubimka, a na koncu vedno prijateljica. Pa vseeno, če je kdo zavestno škodoželjen, maščevalen, hudoben, je to ženska. Do ženske seveda. In do moškega, ki jo zavrže, zapusti, prizadene. Ubogi on. Še bolj je boga tista, ki taki vrsti žensk pade v kremplje – tistim, ki živijo, da uničujejo, da naredijo kaos in odkorakajo kot moralne zmagovalke.

Čeprav smo vse vampirke vsaj enkrat v življenju, hote ali nehote, smo bile sigurno tudi same večkrat žrtve vampirke, ki nas je želela na kakršnikoli način uničit.

Najhujše so tiste, ki ti skačejo  v moškega. Čeprav vedo, da je moški zaseden bodo drezale vanj, se nastavljale in ponujale. Doživela sem že, da se je »prijateljica« očitno spogledovala z mojim nekdanjim izbrancem, pred mano, na pijači. Ne, nisem si domišljala, saj je tudi sam opazil in mu je bilo smešno in seveda nesprejemljivo. Tudi moški so lahko normalni (aleluja!), čeprav je očitno, da je to velik balzam za njihov ego.

Potem so tu razdiralke. Take, ki ti povejo, da te vara (kar je laž), samo, da narediš cel horuk in poslabšaš to kar imata. Lahko so neznanke, ki se naenkrat pojavijo v tvojem življenju in ti direktno povejo kaj je na stvari. Lahko so znanke, ki te posujejo z raznoraznimi nasveti, ki delujejo kot dobronamerni, a se izkažejo popolnoma nasprotno.

Ženske so prefrigane, načrtujejo, premlevajo in točno vedo kako je treba obrnit besede, da zaležejo in dosežejo namen, ki so si ga zastavile.

Potem so tu take, ki mislijo da so dane od boga. Predvsem zato, ker so nadpovprečno lepe, osvajane in oh in sploh zaželene. Take se bodo nenormalno trudile, da bodo tvoje prijateljice, se ti dobrikale na vse mogoče načine, te podkupovale in še kaj. Potem, ko bo prišla kriza pa te bodo dojemale kot da tekmuješ z njimi, ker one v vseh ženskah vidijo tekmovalke, ki jih želijo prekosit, saj morajo biti edine najboljše.

Seveda med te ženske spada tudi kakšna sodelavka. Grebatorka, ki se prilizuje. Taka, ki ti ne bo pomagala, pa čeprav ti lahko. Čeprav jo prosiš za pomoč, se bo delala kot da nima pojma in ti jo bo ponudila ob prisotnosti šefa, ko prosiš njega. Ja, tudi to sem že doživela. In to je bil res šok v pravem pomenu besede. Ostrmela sem, obstala in ostala brez besed. V sebi sem jo poslala v tri pm.

Že večkrat sem slišala izjave ala: »To žensko pa bi res treba enkrat prebutat, da bi prišla k sebi.« Seveda iz moških ust. Tudi takih, ki nad žensko še niso povzdignili roko. Pač, zgleda, da so ene ženske res potrebne majhnega dregljaja, da se ta hudobija izbije iz njih. Pa sem popolnoma proti kakršnemu koli nasilju.

Nasvet, da se je takih pi*d, najboljše izogibat, je nor, ker one poiščejo tebe. Najboljše jih je ignorirat, ko jih zavohaš. Zavohaš jih pa že na kilometer, ker dejansko smrdijo po žlehtnobi – pa ne tisti zdravi, dobri.

Glede na to, da obstaja več velikosti, se opravičujem vsem, ki se kakorkoli počutijo prikrajšane. Poudariti želim le to, da imajo vse stvari tudi slabo stran.

Torej, velike prsi, bi naj bile sanje ne vem koga vse. Ni mi še uspelo ugotoviti zakaj že, ker se osebno bolj navdušujem nad malo manjšimi. Iz več razlogov. 

Najprej bi izpostavila pomanjkanje seksi modrčkov na slovenskem tržišču. Če sem bolj natančna, modrčkov na sploh. Lepo je, ko te nekdo zvelče v katero izmed »poceni lep modrček« trgovin. Predvsem sta popularna H&M in Womens secret. Tam komaj dobiš modrček s košarico večjo od B. C nekako še, ima pa preslabo podporo in prsi konstantno padajo ven. In potem se skloniš in se naenkrat zarišejo grdi robovi, potem pa se sredi mesta grabiš za prsi in jih skušaš stlačiti nazaj na pravo mesto. Nič kaj prijeten položaj. Na razpolago pa so večinoma »oma« modrčki s širokimi naramnicami in zaprtimi košaricami, da še dekolteja ne moreš nositi, ker pokažeš cel modrček, da o tankih naramnicah na majčki niti ne razpravljamo. Vprašanje estetike. Vsi nedrčki tega stila pa so tudi preveč nakičeni s preveč čipkami ali pa so iz umetnih materialov. Kaj pa zdravje? Cena je seveda »primerna« porabi blaga. Vedno višja. No, saj bi napisala še kaj o kopalkah, pa bi se samo ponavljala. Problem se pojavi tudi pri nakupu majice. Gumbe na srajcah lahko vleče preveč narazen, v majicah z okroglim zaprtim izrezom izgledamo kratko malo smešno, majice pod katere se naj nedrček ne bi nosil so pod vprašajem…(boli, vleče in nekulturni ljudje buljijo) .

Naslednje veselje, ki me vedno znova prevzame je tek. Sploh kakšne daljše proge. Dojke doživljajo »pretres možganov«,  čuti se vlečenje kože od vratu navzdol poleg tega pa to v kakšnem kritičnem dnevu v mesecu boli za znoreti. Res obstajajo športni modrčki, težava pri tem pa je opisana v zgornjem odstavku. 

Naslednji minus je buljenje ljudi. Vedno se najde nekdo, ki se čuti dolžan povedati, da imaš pa res velike joške, v javnosti, čim bolj glasno. Če slučajno kdo še ni opazil, bo sedaj zagotovo. Temu pa sledijo razna vprašanja, če bi lahko kdo to prijel v roko, če se prave ali umetne (WTF?) in ostale neumnosti. Ljudem to vedno uspe povedati na skrajno žaljiv način. 

Ampak najlepše pa je, če se prsata ženska znajde na kakšnem položaju. Potem pa si je skoraj sigurno priseksala položaj. Res hvala vsem, ki vidite še naše sposobnosti in ne samo telesa (bolje rečeno dele telesa).

 Že imate izbrane kopalke? Skrajni čas je že…

Poglejmo, kaj se je znašlo na razprodaji pri Victoria’s Secret. No, pa si dajmo malo napasti očke… A v teh vročih dnevih je morda še ta košček oblačila preveč…

Read the rest of this entry »

Zvestoba do roba, zvestoba do groba, zvestoba do… Do kdaj? Je ženska sposobna biti zvesta? Za veke vekomaj. Je človek sposoben zvestobe? Boljše bi se bilo vprašat: je človek ustvarjen za to, da preživi celo življenje z eno in isto osebo? Je to v njegovi naravi ali enostavno sledi normam, vrednotam, ker pač tako mora biti?

Na začetku, ko je vse skupaj sveže sploh ne pomisliš na to. No, razen mene, ker jaz sem izjema. Dejstvo, da ne vem, če sem sposobna preživeti z eno osebo svojega nadaljanega življenja, me neizmerno muči. Posledično me tudi ovira pri samem razvoju najinega odnosa. Posledično nasprotna stran to tudi občuti. Posledično dobivam razne nerazumljive napade in s tem ogrožam vezo. Kar posledično (spet!)  lahko pripelje do tega, da je ta oseba dejansko tista, ki mi je dana za celo življenje in jo bom mogoče izgubila prav zato, ker mislim, da sem nesposobna biti z nekom zavedno.

Ko se zaljubiš je lepo biti skupaj, je lepo seksat, si povzročat neverjetne občutke zadovoljstva in delat pravzaprav ničesar drugega kot enostavno biti. Potem, čez čas, ko se vse malo ohladi se prikazujejo prave podobe in obrazi. Ampak tudi to vzljubiš. Ko pa mine kar nekaj časa vse skupaj postane rutina, pa čeprav se mučiš, da ne bi bila. Kompromisi, poznavanje en drugega, imeti rad nekoga, navezanost, globoka ljubezen ne zaleže, če te nagonsko vleče dalje, ker si lovka, ki si želi naprej.

Zanimivo je, da ne poznam zakonskega para, ki ne bi preživel vsaj ene hude krize. Vse se seveda reši, ker so v igri otroci pa misel, da lahko ostaneš pri zrelejših letih sam, ni ravno prijetna. Zato ostaneš kjer si, čeprav te to ne osrečuje. Je tako prav? Bolj človeško kot pravilno.

Ljubezen traja tri leta. Preverjeno. Po treh letih pride ali več, globlje – na ravni prijateljstva, ki si povzročata užitke,  ali pa naveličanost. Ampak še vedno se sprašujem, če si lahko z eno osebo do konca in na koncu nimaš pomislekov, nisi razočaran, nimaš večjih kriz in predvsem še vedno čutiš tisto nekaj, kar ti lahko nudi samo ena in edina določena oseba… kot na začetku… 

Zvesta zavedno? Ali dokler vse skupaj ugaja na vseh področjih? Potem pa novim dogodivščinam naproti? Je prav? Ali samo človeško?