Christian Louboutin se je rodil leta 1963 v delavski družini v predmestju Pariza. Že kot otrok si je, podobno kot Manolo Blahnik, krajšal čas z risanjem ženskih čevljev. Leta 1978 je v parizu odprl vrata luksuzni klub The Palace in Christian je skozi vrata tega kluba vstopil skozi vrata blišča in glamurja. Šola ga ni najbolj zanimala, bolj ga je pritegnil ples in plesalke. Pri 16-ih letih je izdelal svoj prvi model, ki ga je poskušal prodati kateri od plesalk, a so ga te zavrnile, češ da nimajo denarka.  Njegov uspeh tako ni prišel čez noč. Z resnim delom je pričel je pri Follies Bergeres, nato je delal s Charlesom Jourdanom v Rimu, kasneje pa postal svobodni oblikovalec čevljev in delal tudi za Maud Frison, Chanel, Yves Saint Laurent, Sidonie Larizzi in druge.

Read the rest of this entry »

Malce iznenada je na ‘uredništvo’ ( ) Babjega sveta prišlo vabilo revije ELLE. Ker je bil v vabilu omenj Aleš Bravničar  (( ki je pred kratkim postal očka deklice Sarai. Čestitke! )) , smo jo hitro ubrale na ljubljansko tržnico, kjer nas je, poleg Aleša v vseh možnih pozah, pričakal še en predmet našega poželenja oz. kar dva:

Okoli njih se je ves čas smukala tudi lepa Korana, ki jo je doletela še ta čast (upam, da se je zaveda), da je pozirala pred objektivom našemu najboljšemu modnemu fotografu. Ahhh, če bi ljubosumni pogledi zažigali, potem bi gorela cela tržnica

Spoznale smo punce iz uredništva revije Elle, ki imajo baje rade naše objave o fensi-šmensi čevljih.

Sprva smo pogledovale proti maskerki za znamko Isadora, a smo ugotovile, da zadeva traja malce predolgo in zato smo opustile vse želje, da bi nas naličila profesionalka. Je pa svoje delo opravila odlično, kar se bo verjetno videlo tudi na fotkah, ki bodo izšle v Elle.

Naše oči so zapazile nekaj blogerjev, med drugimi Marto L. in Hada, Šuši in MojcaS, pa tudi Aleš Bravničar piše svoj blog na Playboyu.

Tam okoli DJ-a se je sukal tudi naš znanec Jure, ki je spremljal DJ-a Popija. Oba fanta sta bila na mestu v imenu Radia Center, ki je skrbel za ’zvokovno podobo’ včerajšnjega dne. Fanta sta bila tako potrebna kave, da smo se odpravile v bližnji lokal in jima jo dostavile na delovno mesto, kjer sta že navezala stike s Korano in skoraj ignorirala kavo. In Korano je baje zanimala njuna majica…ja…seveda

Za vse povabljene je imela Elle še praktično darilce:

 Reviji Elle se zahvaljujemo za povabilo! Če pa nam dajo drugič malce več časa z vabilom, pa pridemo v celem paketu.

Si res misliš, da si dober zame?

Kdaj si nazadnje tekel Cooperjevega, ker si me hotel dohiteti, ko sem te lažno ignorirala?

Rada bi, da se dokažeš.

Kaj mi ponujaš?

Sebe. Vem. Ampak kdo si ti? Koliko obrazov imaš? V čem si spreten?

Pokaži kako hodiš, kako reagiraš, kako sodeluješ, kako poslušaš in povem ti, kdo si.

Fenomen “virtualno-resničnostnih” odnosov je tu. Prvo bodimo žičnati, nato “mesnati” in dejanski. Tako to gre…prvo beseda, črno na belem, nato “tukaj zdaj stojiš pred mano”.
Zakaj se počutit pred ekranom tako varnega in pogumnega, drugačnega in močnega, na štiri oči pa se atmosfera popolnoma spremeni…nekomu se začne zatikat, nekdo se spozabi in naredi potezo, ki je ne poznam. Zorro pokaže pravi obraz, jaz pa postanem oprezna mačka, s ključki na hrbtu

Slabič noče, ne more, se ne spomni bit iskren. OMG, ja!

Imate že izkušnje s tem? S tovrstnim spoznavanjem? Ste bili vedno presenečeni, ali pa ste imeli opravka z G.Iskrenim? Zakaj si povzročat težave, neprijetnosti? Zakaj ne biti, to KAR DEJANSKO SI in si želeti preprostega, nevtralnega, morda celo vznemirljivega zmenka?

Kaj sedaj narediti?

Osebno odsvetujem poznavanje partnerjev preko interneta. Ne funkcionira. Seveda obstajajo izjeme, kakor vsepovsod, toda ni lepše priložnosti, da se vaš potenicalni partner, prijatelj (če ste že vi iskreni) predstavi v posvem drugačni luči. To je skorajda že pravilo. Delam statistiko…učite se od mene

Nikoli ne reci nikoli. Če se mi še kdaj to “pripeti”, se bo prvi: “zdravo” glasil v novi različici: poglej me globoko v oči, kakšno je bilo tvoje otroštvo, si minimalno abmiciozen, imaš rad živali in naravo, pokaži mi dlani, kako dolgo si že samostojen? V tem slogu…

Mlajši, starejši, taki in onaki, od tu in tam - potegnimo črto…moški so in nekje iz njih zaveje tista želja po igri, po t.i cincanju. Radi bi bili boljši, drugačni, ko vidijo, kdo stoji pred njimi - realnost jih udari po Egu, razumem, potem ne vidijo primernega izhoda.

Pristnost se avtomatsko izgubi, mora se, to je že imperativ - ah, te škatle brez srca in za njimi pravi ljudje, heh, s srcem na umetni pogon…

Kaj bi še temu dodali? Večina moških na internetu, ki si išče (hote, nehote) partnerke, ni povsem pomirjena s samimi seboj. Imajo svojevrstne težave. Seveda, negiranje je že na vidiku, ampak drži kot pribito…pride na dan, iz globin, nezavedno…Ženske to začutimo v trenu in si na koncu večera prigovarjamo: le zakaj smo si želele biti tako naivne? Ali smo social-marginalke?

Zaključek je približno takle: izkušnje so življenjsko bogastvo (zatorej nam nikoli ni za nič žal, tudi za taka poznanstva!). 21.stol. nas uči, kot še nikoli poprej zelo dobro: kdo smo, kaj si upamo, kam merimo, koga si želimo ob sebi, kakšni egoisti, prevaranti, foliranti in nečimrni smo… Kako posesivni, željni, grobi, srditi v medsebojnih odnosih. Neizprosni klovni - tudi preko mreže žic. Ljubezen več ne gre skozi želodec, prvo preko weba.

…toda držim se novih pravil

Spet nadaljujemo s predstavitvijo popularnih svetovnih čevljarjev visoke mode. Jimmy Choo je izredno priljubljen preko luže v ZDA, a tudi on ima svoj sedež v Londonu (Enako kot Manolo Blahnik).

Read the rest of this entry »