Sem in tja se dogaja, da dva vztrajata skupaj le še zaradi navade oz. boljšega občutka, neke ‘varnosti’ ali v izogib zadregi, ko te nekdo vpraša:”Imaš fanta/partnerja?” Fino je namreč, če imaš nekoga s katerim lahko ležiš pred TV-jem, planiraš letni dopust in mu lahko rečeš ‘Moj’. Se pa sem in tja dogaja, da si gresta ‘Moj’ in ‘Moja’ že pošteno na živce, prav nič nimata skupnega več in le še drug drugega spravljata ob pamet. ’Moja’ noče seksat, ker se ji ‘Moj’ gabi, ker prdi, je čedalje bolj zavaljen, pride domov pijan, včasih sploh ne pride oz. -pardon- pride, toda naslednje jutro, brivice pa tudi že dolgo ni  vzel v roke in sprašuje se, če se ne skriva za tistimi mastnimi lasmi in kozjo bradico sam Jezus Kristus…’Moja’ ga potem vrže iz spalnice in na živce ji gre že kako drži žlico v rokah pri kosilu, ‘Moj’ pa ima pripombe čez hrano kot top francoski kuhar v poceni restavraciji. ‘Moja’ sumi, da se ‘Moj’ goni naokoli, ‘Moj’ pa tehta tri možnosti…a) postala je totalno frigidna, b) kupila si je vibrator, c) natepava jo sosedov 20-letnik…vse je možno. Ampak se je malce zredila, torej ji telesni napori izostajajo, kar je kar dober znak in fino ji je vreči pod nos, da ji pa tiste hlače res ne pašejo, kej šele tista nova, predraga, brezpotrebna majica. ‘Moj’ ima svojo veselo družbo, s katero igrajo poker vse proste vikende, ‘Moja’ pa čaka doma in gre občasno na kavo s sodelavko in kolegico, kjer tarna in stoka, da ‘Moj’ ni sposoben pokazati čustev, da se z njim nima kaj pogovarjati, da je otopel… ’Moj’ pride zvečer opit domov in rine vanjo, da jo ima rad, ‘Moja’ pa ga najuri kot furman staro kljuse, mu pove ‘kar mu gre’ in se zaklene v svojo sobo. Ja, zdaj je že ‘njena’ soba, saj on že pol leta greje kavč. ‘Moj’ pa pred TV, porno kanal in zaposli svojo desnico ali levico (bodimo politično korektni!). Med tem, ko blondinka mer 110-60-90 vzdihuje v nekem nenavadnem položaju, ga mine erekcija in ‘Moj’ se strezni…takole pa ne bo šlo več naprej…

Nasledni dan se ‘Moj’ obrije in celo umije lase, tudi naparfumira se in gre. ‘Moja’ pa upa, da je šel iskat rože v cvetličarno. ‘Moj’ pride nazaj ves prešeren in celo prismojeno kosilo ga ne moti več tako zelo. ‘Moja’ je vesela te preobrazbe in se veseli, da je končno prišel k pameti. A takrat se začne…skrivnostni telefonski pogovori dolgo v noč, dolge nadure in nenavadno veliko število računov iz razno-raznih kafičev, na katerih ni piva in drugih alkoholnih pijač, ampak so kave, čaji, sladoled…malce postane sumničava, ga preverja, nadzoruje, nato pa se vda…’Moj’ se je očitno zresnil in celo ni zoprn in ne rine več vanjo kot včasih. Se pač s kolegi malce več pogovarja po telefonu, to bo pa že prenesla. ‘Moj’ ni ravno sanjski moški od ‘Moje’, a če drugega ne bo okoli, potem bi tudi to šlo. Sploh če se bo še malce spremenil. Če bo doma med vikendi, če bo pustil svoje kolege in vse svoje hobije, če bo prodal tisti svoj motor, če bo začel hoditi z njo v kino, če bo zamenjal službo, če bo bolj prijazen do njene mame, če bo, če bo………

Med tem, ko ‘Moja’ tuhta, kaj bi še bilo fino spremeniti na ‘Mojem’, pa je ‘Moj’ našel zavetje nekje drugje. Našel je Njo, s katero se lahko pogovarja, ki je kot svež veter v njegovem življenju, Njo, ki ne komplicira, ki jo celo zanima, kaj on počne, kaj si on misli in kaj bi on rad.

Nekega dne ‘Moj’ pove ‘Moji’, da je zaljubljen v drugo in da je najbolje, da gresta narazen in da se eden od njiju odseli in glede na to, da je to njegovo stanovanje, bi bilo fino, če bi šla ona. Takrat pa ‘Moja’ ugotovi, da je to pravzaprav moški njenega življenja, da je skos bil in da ga ima tako rada, da…dobro, veliko stvari jo na njem še moti, ampak res ne bi bila rada sama… ’Moja’ joka cele dni, fura safr, ne bi rada ostala sama, pa zdej ko je že tolk stara, opreza za tisto ‘Prasico’, ki mu speljuje deca in pripravlja načrt ‘Kako obdržati moškega’…če imate v mislih to, da je ‘Moja’ spremenila svojo življenjsko filozofijo, da je postala bolj sproščena in da je v njej več življenja in poželenja, se močno motite. ‘Moja’ je namreč prepričana, da ni problem v njej, problem je v tisti ‘Prasici’ in ‘Moja’ se hitro domisli načrta…

…čez mesec dni veselo opazuje test nosečnosti….juuuuuuuuheeeeej, zmaga! In ‘Moja’ si misli:”Zdaj se bo pa gotovo umiril in spremenil. Zdaj bo pa vse drugače. Kaj ko bi se poročila?”

Pravijo, da ženske vedno kompliciramo. Oooo ja! Da smo svetovne rekorderke v tej disciplini in da nam noben moški ne seže do kolen. No ja…poznam par moških ‘primerkov’, ki bi se lahko brez težav uvrstili v finale svetovnega prvenstva v disciplini ‘kompliciranja’. Če se samo spomnim 5 žensk, ki jih poznam, da znajo zadevo vedno tako zakomplicirati, da še mene boli glava, se spomnim samo na 5 njihovih spremljevalcev in glej ga zlomka…prav takšni so. Isti priči torej letajo skupaj. In očitno jih rajcajo iste stvari. In včasih se mi zdi, da so ti ceremoniali in komplikacije samo del (naporne) predigre.

Včasih poslušam zgodbe, ki mejijo že na rob norosti. Kako zna ženska zakomplicirati zaradi vzorca zaves v hotelski sobi. Neverjetno! Včasih se vprašam, če ne meji vse skupaj že na genialnost, ker z vzorcem hotelskih zaves se pa res še nisem ukvarjala. Pravzaprav teh zaves sploh ne opazim. Vprašajte me, kake barve so bile zavese v zadnjih treh hotelih, kjer sem bivala, pa vam ne bom znala odgovoriti. Potem fant te naše ‘Zavesarke’ prične zgodbo o zofah. Sem mislila, da je glavna funkcija zofe ta, da na njej fino ležiš, ali pa telovadiš , ampak ne! On vam bo povedal celo vrsto lastnosti, ki jih mora imeti zofa, ko začne govoriti o takih in drugačnih materialih, takih in drugačnih oblikah zof, na koncu sestavi v svoji glavi tako zofo, ki sploh ne obstaja in potem lutata ‘Zavesarka’ in ‘Zofar’ po vsej Sloveniji, Italiji, Avstriji, Hrvaški in bog ve še kje, da bi našla zofo, kot jo želita in seveda se s približkom tej zofi ne bosta zadovoljila. In zdaj se mi poraja vprašanje…ali se bosta sploh kdaj zadovoljila? Ali vsi ti njiuni ceremoniali okoli zaves, zof in oooo ja, tudi stenskih svetilk, se mi zdijo neka uvertura v seksa, neka zelo dolga uvertura.

 Ko ona tam leži pod njim ali pa na nje, saj je vseeno, naekrat zagleda vzorec zaves in se zgrozi, takoj jo mine akcija. On pa vmes, ko izvaja gibe sem in tja, za hrbtom gospodične Zavesarke opazuje svojo novo neverjetno zofo in je ves ponosen, da jo je našel, nato se spomni, da zdajle lahko malce umaže to neverjetno in perfektno zofo in stvar je končana na mestu, brez kakršnekoli zadovoljitve. Potem sedita tam malce razočarana in nemo zreta predse, nakar Zofar reče:”Greva v Harvey Norman pogledat luči?”. Tam sta sicer že bila 100x, a kaj pa veš, morda pa danes najdeta prav tisto svetilko, ki ju bo zadovoljila.

Vsa navdušena odskakljata do avta, (Oooo, kakšna je šele zgodba o nabavi avtomobila!) in zdaj se najprej ne moreta zediniti po kateri poti bi šla, potem se kregata, v glavne sama neka verbalna predigra. Ki pa zna biti za ‘opazovalce’ precej naporna.  Včasih pomoje ta dolgotrajna, naporna in priskutna predigra celo obrodi sadove, dokaz za to so otroci teh priskutnežev. In ne, nočete vedeti, koliko pregovorancije in pogajanj je potrebno, da otrok dobi ime! Si predstavljate, kako Zavesarka in Zofar izbirata ime za otroka? Na vsakem imenu najdeta nekaj, kar nekomu ne usreza in potem se kregata, prepričujeta, težita drug drugemu in še vsem okoli sebe. Ste se kdaj vprašali od kod taka nenavadna imena dojenčkov? No, zdaj veste. To so rešitve za Zavesarko in Zofarja.  

Ne želite si, da bi bili priča izhodu Zavesarke in Zofarja v restavracijo. Nič jima ni po godu, nič ni prav, če ni prevroče, je prehladno, če ni preslano, je premalo, če ni mastno, je pusto, vino ni nikoli dobro, kava tudi ne, creme brule pa tudi ni nikoli tak kot sta ga jedla v Milanu, čeprav sta imela takrat toliko pripomb. In potem nergata in težita drug drugemu in ljudem okoli sebe in natakarjem in drugim gostom in prijateljem. Nikoli ni nič prav.

Imam pa ju res na sumu, da vso to negativno energijo, ves bes, jezo in frustracije sproščata v postelji. Močno upam, da jima tam štima, saj upam, da vsa ta naporna in nadležna predigra vsaj nekje dobi svoj pomen.

Christian Louboutin se je rodil leta 1963 v delavski družini v predmestju Pariza. Že kot otrok si je, podobno kot Manolo Blahnik, krajšal čas z risanjem ženskih čevljev. Leta 1978 je v parizu odprl vrata luksuzni klub The Palace in Christian je skozi vrata tega kluba vstopil skozi vrata blišča in glamurja. Šola ga ni najbolj zanimala, bolj ga je pritegnil ples in plesalke. Pri 16-ih letih je izdelal svoj prvi model, ki ga je poskušal prodati kateri od plesalk, a so ga te zavrnile, češ da nimajo denarka.  Njegov uspeh tako ni prišel čez noč. Z resnim delom je pričel je pri Follies Bergeres, nato je delal s Charlesom Jourdanom v Rimu, kasneje pa postal svobodni oblikovalec čevljev in delal tudi za Maud Frison, Chanel, Yves Saint Laurent, Sidonie Larizzi in druge.

Read the rest of this entry »

Spet nadaljujemo s predstavitvijo popularnih svetovnih čevljarjev visoke mode. Jimmy Choo je izredno priljubljen preko luže v ZDA, a tudi on ima svoj sedež v Londonu (Enako kot Manolo Blahnik).

Read the rest of this entry »

V centru Ljubljane je nekaj barov, kakor človek lahko zaide ob pozni uri, a to še ne pomeni, da bo žejni lahko potešil svojo žejo.

Pred nekaj časa sem se sprehala ob 22h po Centru in s prijateljico sva si zaželeli koktejl. Prišli sva mimo prvega večjega bara (imena ne bom omenjala, gre pa za precej popularne ljubljanske lokacije), sva se odločili, da se zasedeva mizo na vrtu. Tam sta krožila dva natakarja, ki sta imela veliko dela z brisanjem miz. Gostov je bilo nekaj, a gneče ni bilo nobene. Sedeli sva tam nekaj časa, natakarja sta naju spretno ignorirala še naprej. Potem je eden celo sprejel naročilo pri neki drugi mizi. Jaz sem mahala, bolj ali manj na glas klicala natakaraja. In nič. Potem sem šla do enega, ki pa ni želel sprejeti mojega naročila, rekel je, naj počakam pri mizi, da bo takoj prišel. Okey, sem si mislila. Potem je izginil v notranost bara. Ampak tega ‘takoj’ potem ni bilo. Prav gotovo je minilo spet 10 minut, na kar sem se odločila, da tu ne bom zapravljala svojega denarja, če ga pač nočejo. Vstali sva in šli dalje.

Ampak jaz sem bila še vedno žejna, zato sva se sprehodili nekaj korakov naprej, kjer je še en popularen lokal. Spet sva se poknili na vrt in čakali, čakali. Natakarica je pokukala ven, nato pa izginila. Tudi za sosednjo mizo so si šli pijačo iskat sami, ker so se navelikčali čakanja. Potem sem to naredila tudi jaz. Prebila sem se v nootranjost, kjer sicer ni bilo veliko ljudi, a vsi so se očitno nagnetli okoli točilnega pulta. Najprej me ena natakarica ignorira in reče naj počakam, čeprav ni bilo videti, da je prav posebno zaposlena, razen z barmanom. Potem je od nekod prišla druga natakarica, ki je prijazno sprejela moje naročilo. Potem pa je rekla, da bo koktejle prinesla ven, da grem lahko ven. Okej, potem je trajalo 15 minut in koktejlov še vedno ni bilo, nakar pride natakarica ven in vpraša, kaj sva naročili. Groza! Prijazno sem ji še enkrat povedala, kaj bi rada. Ura je bila že pol polnoči, ko sem pogldala na uro in si rekla:’A bo to še danes?’ In smejala sem se, ker niti v sanjah nisem pričakovala, da bodo moje besede skoraj preroške. Koktejl je priromal ven 5 min do polnoči, ko mi že ni bilo prav nič več zanj in če me ne bi bolele noge od dolgega dne, bi se prošetala še malo. Natakarica se je sicer opravičila, toda verjetno vam je jasno, da mi koktejl ni teknil. Da ne govorim o tem, da je koktejl ni bil ne primerno pripravljen, ne primerno dekoriran, ne postrežen itd. Za lokal sredi prestolnice se pa že spodobi, da je ponudba na nivoju kot bi vas oni radi prepričali, da je. Ja, Ljubljana je še daleč od evropskih prestolnic. 

Sprašujem se, kakšne izkušnje imajo s temi bari turisti. Tudi njih pustijo žejne čakati na pijačo? In zanima me, koliko žejnih gostov imajo že na vesti.