Si res misliš, da si dober zame?

Kdaj si nazadnje tekel Cooperjevega, ker si me hotel dohiteti, ko sem te lažno ignorirala?

Rada bi, da se dokažeš.

Kaj mi ponujaš?

Sebe. Vem. Ampak kdo si ti? Koliko obrazov imaš? V čem si spreten?

Pokaži kako hodiš, kako reagiraš, kako sodeluješ, kako poslušaš in povem ti, kdo si.

Fenomen “virtualno-resničnostnih” odnosov je tu. Prvo bodimo žičnati, nato “mesnati” in dejanski. Tako to gre…prvo beseda, črno na belem, nato “tukaj zdaj stojiš pred mano”.
Zakaj se počutit pred ekranom tako varnega in pogumnega, drugačnega in močnega, na štiri oči pa se atmosfera popolnoma spremeni…nekomu se začne zatikat, nekdo se spozabi in naredi potezo, ki je ne poznam. Zorro pokaže pravi obraz, jaz pa postanem oprezna mačka, s ključki na hrbtu

Slabič noče, ne more, se ne spomni bit iskren. OMG, ja!

Imate že izkušnje s tem? S tovrstnim spoznavanjem? Ste bili vedno presenečeni, ali pa ste imeli opravka z G.Iskrenim? Zakaj si povzročat težave, neprijetnosti? Zakaj ne biti, to KAR DEJANSKO SI in si želeti preprostega, nevtralnega, morda celo vznemirljivega zmenka?

Kaj sedaj narediti?

Osebno odsvetujem poznavanje partnerjev preko interneta. Ne funkcionira. Seveda obstajajo izjeme, kakor vsepovsod, toda ni lepše priložnosti, da se vaš potenicalni partner, prijatelj (če ste že vi iskreni) predstavi v posvem drugačni luči. To je skorajda že pravilo. Delam statistiko…učite se od mene

Nikoli ne reci nikoli. Če se mi še kdaj to “pripeti”, se bo prvi: “zdravo” glasil v novi različici: poglej me globoko v oči, kakšno je bilo tvoje otroštvo, si minimalno abmiciozen, imaš rad živali in naravo, pokaži mi dlani, kako dolgo si že samostojen? V tem slogu…

Mlajši, starejši, taki in onaki, od tu in tam - potegnimo črto…moški so in nekje iz njih zaveje tista želja po igri, po t.i cincanju. Radi bi bili boljši, drugačni, ko vidijo, kdo stoji pred njimi - realnost jih udari po Egu, razumem, potem ne vidijo primernega izhoda.

Pristnost se avtomatsko izgubi, mora se, to je že imperativ - ah, te škatle brez srca in za njimi pravi ljudje, heh, s srcem na umetni pogon…

Kaj bi še temu dodali? Večina moških na internetu, ki si išče (hote, nehote) partnerke, ni povsem pomirjena s samimi seboj. Imajo svojevrstne težave. Seveda, negiranje je že na vidiku, ampak drži kot pribito…pride na dan, iz globin, nezavedno…Ženske to začutimo v trenu in si na koncu večera prigovarjamo: le zakaj smo si želele biti tako naivne? Ali smo social-marginalke?

Zaključek je približno takle: izkušnje so življenjsko bogastvo (zatorej nam nikoli ni za nič žal, tudi za taka poznanstva!). 21.stol. nas uči, kot še nikoli poprej zelo dobro: kdo smo, kaj si upamo, kam merimo, koga si želimo ob sebi, kakšni egoisti, prevaranti, foliranti in nečimrni smo… Kako posesivni, željni, grobi, srditi v medsebojnih odnosih. Neizprosni klovni - tudi preko mreže žic. Ljubezen več ne gre skozi želodec, prvo preko weba.

…toda držim se novih pravil

Ni samo lepotičenje, “frofljenje” in razmišljanje o tem, kako lepo bronz kožo imamo (osebno mi bronz niti ne paše, ampak je vsako leto strašno IN, pa zato omemba) ter sijoč gloss na ustnicah (knelepljiv, s 3D učinkom…). Za dušo se poslužujem tudi drugih “estetskih prijemov”, ki imajo posebne učinke - dolgotrajneše, pa tudi vzbujajo povsem kompleksna občutenja, asociacije - sprostitev je nadčutna

samo opazovanje, gledanje, padanje v druge svetove…polne barv, najrazličnejših motivov, kompozicij…prijetno za oko, vzbuja lepoto v najširšem pomenu besed:

[youtube]nUDIoN-_Hxs[/youtube]

Umetnine sistino

allposters
absolutearts

Ženska srednjih let, prijetna, drugačna, rahlo “odkačena”, sofisticirana, nežna, z družino, možem, ki ne ohranja več mladostniškega videza, še več, zelo je dolgočasen…ni več iskric, želje, potrebe, metuljev, ni več dinamike, je tiha monotonija in navidezna ljubečnost.

Cate Blanchet in Judi Dench se v ogledanem filmu enkratno prepletata. Obe sta moji favoritki v svetu igralk, in nisem podvomila v kvaliteto igre. Zgodba mi ni bila tuja, najbolj všečen mi je bil odnos med njima.

Notes on a Scandal: Dench je Barbara Covett - avtoritativna veteranka, učiteljica zgodovine. Mladežu na šoli sicer zoprna, toda vešča v svojem poklicu. Blanchett je Sheba Hart, vznemirljivo lepa nova učiteljica likovne vzgije. Zanjo so učenci nekoliko prenaporni, predvsem ima težave z disciplino.

Kmalu se zgodi škandal, za katerega izve tudi Barbara. Sheba se namreč zbliža z enim izmed učencev, 15-letnim Steven-om. Zapleteta se v intimni odnos, poln strasti in naslade - nebrzdane. Dejanje učiteljice se da pojasnit, celo razumeti: zaradi bednega, dolgočasnega družinskega življenja, zaradi njene “poparjene” duše, mizernega sexualnega življenja in popolne melanholije se zateče v nekaj prepovedanega, nekaj veliko bolj mamljivega in svežega…povsem nedolžno se “zaljubi” v mladeniča in z njim zadovoljuje potrebo po ljubljenju. V tem času se z Barbaro zelo zbližata, njeni monologi pričajo o tem, kako sta si podobni, drugačni od ostalih, kako se potrebujeta, sta zaveznici…ob vsem tem, ji B obljubi, da bo to afero obdržala zase ter je ne bo prijavila šolskemu svetu.

Ta škandal je nekako uvoden ali predstavlja samo del celotne zgodbe, pravi se zgodi v odnosu med Shebo in Barbaro, lahko bi rekla, da postane krut in neizprosen. B želi nekaj v zameno…za molk o Shebeni aferi…želi si, srdito, njegena prijateljstva, popolne predanosti, posesivne ljubezni. Skozi zgodbo v delcih izvem, da tudi stara učiteljica ni imela lepega življenja, zatorej sem si njeno vedenje razlagala, kot novi poskus prikleniti si nekoga nase - “izhod v sili” - potreba po ljubezni, bližini, sočutju; deviantno obnašanje in popačena predstava prijatljestva jo pahneta v nerazumna dejanja, želje…Odnos med njima postaja zapleten in težak. Tisto, kar želi Barbara v zameno je “demonsko” prijateljstvo, vampirsko, neizprosno in dejansko šokantno, škandalno zaradi njenih lezbičnih nagnjen. Sama s seboj je v nekem žalostnem konfliktu, neosvobojena preteklosti.

Barbara dejansko ne ve, kaj želi od Shebe…njen lik predstavlja intelektualko, osamljeno žensko, ki išče nekoga, da bi nanj usmerila vsa potlačena čustva, na katerega bi se lahko popolnoma zanesla.

…nadaljevanja in konca zgodbe ne mislim “izdati”, ker niti približno ne bilo zanimivo za nekoga, ki si ta film morda želi videt.

S čim bi zaključila tole delno predstavitev filma? Seveda mi je dala zgodba misliti - spet so najtežje teme zame odnosi, njihova kompleksnost…ker se z njimi sama tako ukvarjam, ker se počutim včasih kot patologinja, ki mora pogledati v vsak del skrite notranjosti, da razišče vzroke za takšna in drugačna nesoglasja, spletke, konflikte…

Nekaj, kar velja za družbo amoralno, grozljivo, vredno hude kazni in sodbe, izpade v tem filmu, kot nekaj manj škodljivega in ne tako teatralnega. Večjo težo, večje muke, hujše posledice in mučna notranja doživljanja prinaša ubijalski odnos med dvema, ki seveda pripelje do žrtve. Strašljivo je kako lahko tako vplivamo drug na drugega, da nekomu zagrenimo, spremenimo življenje, kako globoko lahko pademo v jamo, smo slepi in hladni, brezbrižni, neizprosni, nepremišljeni, salamensko egoistični ter hkrati nemočni, nebogljeni. Ne da se slepo obsojat in merit s prstom v človeka, našteto zgoraj smo vedno z nekim razlogom, vedno nekaj tiči za našimi dejanji - preteklost je vsakič tista, ki pušča posledice v naši notranjosti, nerazrešeni problemi, nedokončani konfiklti, neizpolnjene potrebe, želje…katere želimo v kasnejših “zrelih” dekadah, na nič kaj lep način mojstrsko, z nehumanim pristopom, urediti s t.i. nedolžnimi ljudmi. Verjetno je najbolje iz takega peklenskega odnosa oditi, pobegniti…velikokrat se ne pride do konca, ne dočakamo zjasnitve, ni vedno vse razrešljivo…ne da bi obupali, preprosto ne zmoremo spreminjati drugih, čeravno še tako verjamemo v to, da se v tesnih prijateljstvih da zgladiti konflikte vseh vrst. Ne da se, prag tolerance se pač premosorazmerno ne viša z negativnostmi iz druge strani.

Interpetacija prijateljstva je nasploh še vedno tako zgrešena pri večini…lahkotnost pojmovanja postaja tako nadležna, zoprna in uničujoča. Ti men, jaz tebi, naivnost, neiskrenost, nezaupanje, preračunljivost, tekmovalnost - o tem bi se lahko učili od A do Ž vse življenje in uprizarljali igre vlog, da bi se dejansko zavzeli za naša vsakodnevan dejanja in interakcije z drugimi.

Be not simply good - be good for something.
Henry D. Thoreau

Sem že imela namen post naslovit: Kako je biti ujet med sexom?, pa se spomnim imena tiste preživete boy skupine, ki dejansko opisuje vsebino sledečega v 4 besedah. Bolje se sliši

Včeraj sem obujala moje dosedanje eskapade z moškimi in moram priznati, da nisem doživela večjih šokov…samo v dveh primerih.

Tisti, ki ste tole že doživeli: welcome to the club - vam pošiljam pomežik , sicer pa drugim svetujem, da ste v primerih, ko planirate sex, zelo dober organizator - premišljeni in sistematični

Bilo je tedaj s fantom, živečim sicer preko oceana…na naših koncih (Evropa) je izvrševal svoje delo in prišel na oddih v moje mesto. Bilo je poletje, čas za romance, bili so podivjani hormoni (ne rečem, da tudi sedaj niso ), bila je želja in mladostniška razposajenost.

Radostim sma se predajala v hotelu. Tedaj je bil to eden izmed mojih večjih (pre)drznih podvigov, vso dogajanje sem podoživljala, kot v filmu. Prvič je bilo tako nevzdržno, neučakano, da se niti do konca nisma slekla…on v zoknih, jaz v teniskah. Drugič je bilo, bom rekla, bolj na “izi”, čeprav seveda nabito s poželenjem in vsem, kar spada zraven…toda kasneje, nekje na pol poti nama je dih vzel “vdor” v sobo, kljub obesku na kljuki Do Not Disturb! Bila sem obrnjena s hrbtom proti vratom - jaz na konju , na kar zaslišima škrtanje v ključavnici…J se oglasi in se v angleščini zadere, da ne rabi čiščenja sobe, da je zasedeno - pa ni bilo nobenega odziva. Brez obotavljanja sma nadaljevala “igro”…ni minilo 5 min, ko se vrata odpro, jaz se v trenutku akcije obrnem nazaj in vidim sobarico, ki s plahim glasom izdavi: Upssss, oprostite, oprostite! - naju par sek gleda in nato zaloputne z vrati…AAAAA! Ženska neumna, PRVO: kako veš, da sem jaz bila Slovenka! Kaj če bi bila oba tujca in te ne bi razumela?? Morda bi reagirala v tem primeru drugače in bolj agresivno - golo bi te napadla!! DRUGIČ: ta prizor je bil komičen do kraja. Oba sma se s hrbti prilepila na steno, kot, da bi naju kdo tja postavil in rekel “hende hoch”. Nekaj sekund se nisma premikala, on je v smehu psoval, malo kasneje skočil po brisačo, se ovil vanjo in egoistično zdrvel v kopalnico. Jaz sem se na postelji nebogljeno režala, pokrila z oddejo ter lovila dih. Za lepši konec sma se sprostila pod prho in nadaljevala večer na festivalu, ki se je odvijal tisti čas.

Drug primer pa je bil hujše narave. Fant me je povabil k sebi domov, v stanovanje. Čeprav ti je ob takem povabilu jasno, da nikogar v tistem času ne bo doma, razn njega in nje, človek vseeno iz varnostnih razlogov vpr: Si sam? (to velja za študentske domove, študentska stanovanja, kot za družinske brlogce) - Odgovor je bil jasen: Itak. Ok, super, hura, juhu…komaj čakam (sem si mislila, ko naju je dvigalo prevažalo v xx nad.).

Vstopila sem v prelepo stanovanje, z laježem naju je pričakala njegova črna psička. Nisem prepričana, če se me je v tistem času navadila, vsekakor pa nama je zakuhala snidenje, ko se je odločila posračkat sredi hodnika.

Druženje se je pričelo v dnevni sobi, nadaljevalo pa kje? Je bolje v njegovi ali spalnici staršev? Hm, prva je bila “premajhna” za izživljanje - z malim nismo zadovoljni, gremo na udobnejšo…Bilo je dokaj vredu, navdušena in osupla nad one-jem (v bistvu sem si ga kar lep čas neočitno ogledovala - kaj počne narava!?!)…Povedal mi je, da mama dela, oče je šel k zdravniku…imela sma priprta vrata. Pogled iz postelje na hodnik se je ustavil točno na vhodnih vratih - hvala gradbenikom, da se vhodna vrata odpirajo navznoter, ker dogodek, ki je sledil, ni bil “človeški”.

Med sexom se nenadoma odprejo vhodna (nisma slišala škrtanja..pa je bila sicer tišina v hiši, razn najinih vzdihljajev…), skočima iz postelje, moja malenkost za vrata, on si nadane majico, ne vem, če si je uspel obleči spodnjice…oblila me je vročica, najhujši strah na svetu (ja, je bilo hudo, zelo!), odklopila sem vse aktivne funkcije v možganih - vsaj tak občutek sem imela. Oče je stal pred spalnico, PRED LASTNO SPALNICO in spraševal kaj hudiča počne tukaj. Sin ga ni spustil v sobo , rekel je, da ima PAČ obisk, jaz za vrati, tiho, trepetam - dobesedno. Oče je odvrnil, da naj pazi kaj počne in šel nekam v druge prostore…tisti čas nisem mrdala. On je sedel na posteljo - osramočen, čeprav je kar dobro skrival zadrego; jaz za vrati, oče je vedel, da je “ena” tam nekje na drugi strani, tiste trenutke si je sigurno vizualiziral, kako se je neka punca valjala po njegovi posteljnini - še zdaj se mi koža ježi…in bil toliko človeški, da ni pripeljal dogodka do mizernega kraja. Vsaka mu čast! V 5min se je “pobral” iz stanovanja in končno odšel k zdravniku - nekaj je očitno pozabil doma…ahhh, preveč zrežirano a ne? Ne, tako je bilo in tega nič na svetu ne pozabim. Ta prigoda je bila zadnje najino srečanje. Čeprav sma po tem bila še nekaj časa v stanovanju, je on ostal, jaz pa odšla na “svež zrak” …saj je bil že čas.

Nadvse življenjsko, a ne Se zgodi. To se nam dogaja…živali ne peče vest, jim ni nerodno, to počnejo kjerkoli, kadarkoli, v družbi kogarkoli, mi ljudje pa smo obremenjeni tudi s tem! Z nečim najbolj naravnim…kadar nimamo možnosti biti spontani, moramo iskati prave priložnosti in primerne destinacije…je čas sexualne revolucije, ampak svoboda še nam vedno pri tem ni 100% naklonjena. Kdaj bo nastopil čas, ko pri takih pripetljajih ne bo “odprtih ust” in zgroženih obrazov?

…se še kdo javi s podobno resnično zgodbo ali s še hujšimi primeri?

Sem razmišljala, da bi naredila sprva en mali brainstorming, čačkala na velik, bel papir in naredila koncept…pa me moja duša ležerna ne izda Kajpak sem tudi energična in kot tempirana bomba , toda neposredno mi je lažje, bolj zanimivo in nezamudno zapisati hitro porajajoče misli v ta okenček.

Bi si nekdo morda mislil, da bom odprla Marie Claire ali InStyle ter si nabrala materiala, da povem, kako se razvajaMO - ženske, ampak….tadaaaaa, žal tega ne bo. Vam predstavim moj “go with a flow” relaksacijski pristop.

Ne vem pravega odgovora na vpr. zakaj nimaš večkrat mesečno “home made spa uric”, vem pa, da omenjeno vsekakor obožujem. Nimam srca zapravljat denarja v spa centrih, dam pa ga za pedikuro enkrat na leto. Ko se spomnim nastavit bojler na “full”, ni problema, veselje se stopnjuje skozi ves dan in čakam na večer, da napolnim kad z vročo vodo ter kanem vanjo kapljice dišečega olja, se potopim v “jezero miru”…temu sledi osredotočenje, ki se prevesi v sproščanje ob glasbi. Tudi svečke si prižgem. To ni prav nič osladno. Vosek in ogenj - neverjetna kombinacija; majhen plamen, blaga, mehka svetloba, vonj po cimetu ali sivki - popolno zadevanje uma in duše. Čudežno - željeno.

Razvajanje je relativno Spet, pojmovanje razvajanja je tako različno, kot to, kako drugače si vsak razlaga pojem prijateljstva. Težimo pa vsi k enemu tako zvanemu cilju - da se počutimo svobodne, srečne, pomirjene, eno s samim seboj. Pomembna je predvsem pot, minutke, ko se zavedam vsakega tretjega vzdiha in izdiha (nisem ravno dobra v osredotočenosti na prav vsak “in&out”), ko se mi v mislih odslikavajo fantazije, rišejo sanje, ko odmislim vse ter pozabim na svoje fizično, psihično sem tedaj prava jaz.

Razvajam se, ko se zavem lepega vremena. Čudno, ampak je res. Gledam v nebo, sedeča v udobnem ležalniku na terasi, narava je aktivna: veter piha, živa meja šumi, mravlja mi leze po stopalu, mačka me mrko gleda iz svojega teritorija, oblaki se kopičijo nad mojo glavo, trava raste, vse teče, vse živi, konstantno…brez moje volje je tam in mi je na razpolago, da uživam v tem, kar sta dala zemlja in nebo.

Princeska sem, kadar si kupim uhane. Uhani so zakon (naglas na o). Ko si navesim to prčkarijo na ušesa, se počutim bajno. Posebni občutki se porajajo (ne, ne hecam se) - zdi se mi, da je nakup uhanov boljše od masaže stopal. Rada sem gledam v ogledalo, mi gre na smeh, hormoni “zadovoljstva” mi v telesu povzročajo prijetno črvinčenje…uhani so dobra razvada, boljša od čokolade

Nisem še končala…razvajanje je naša domena. Ni mu ne konca ne kraja, le radi se včasih sprenevedamo, kako smo delovni, pa nimamo časa zase. My ass!

Moja razavada, ki me omamlja je tudi glasba, lahko v tandemu z božanjem. Morda se sliši zlajnano, toda nak!, oboje se dogaja/izvaja/razvija/doživlja tenkočutno, drugače. Imam izostrene čute, uho in koža sta dve izrazito občutljvi čutili, ki mi dejansko omogočata salamensko graciozno uživancijo. Za božanje je torej nujna dodatna pomoč, ob tem bi rada poudarila, da je modro s srcem poslušati moje telo, moje besede, pravočasno zaznati odzive na dražljaje. Ne gre se za masažo, prava relaxacija je povzročanje SRHA ali drugače povedano “da se mi koža naježi”. S konicami prstov se morda zna zgoditi, da me “pomoč” popelje do orgazma. Občutljivost je lepa čednost

Življenje hoče, da ga okušam. Počasi…ne vse v enem. Nikakor ne jakuzzi, tajsko, manikuro, čiščenje obraza, savno, jogging ipd cvetke hkrati. Saj, to še vse pride, življenje me čaka in želi, da ga izkoristim v korakih. Megalomanstvo v miniaturni obliki.

Glasba je prijeten fix, ki me ponese v nadčutne sfere, ob tem se hranim z jagodami ali grizljam brazilske oreščke (tudi to je hrana, seveda ), pokličem prijateljico, se tandem kmalu razvije v trio ali kvartet…ustvarjamo trenutke smeha in težimo k balansu.

Kaj priporočam za expresijo? Da se razpočiš, pogoltneš cmok v grlu, da zakričiš na glas in se odpreš trenutku tukaj in zdaj…kaj storiti? Zagotoviti si dovolj prostorno sobo, kjer boš lahko zaplesala s samo seboj. To je za konec…dosežem vrh sveta, dotaknem se Sonca, ko na mix različnih zvrsti muzike svoje telo pustim, da ujame ritem. Pot teče po obrazu, kapljice se nabirajo po hrbtu, vratu, lasje so nekje v zraku na vse smeri frfotajoči, pojem na glas in vriskam. Je mogoče, da se, to ni filmsko - nonšalantno pozabiš na svet okoli sebe. Nihče ti nič ne more, samo ti sama s seboj dosežeš popolnost predaje.

Razvajam se, ko uživam v moški družbi…ne morem iz svoje kože