Sovražnica, tekmovalka, mogoče ljubimka, a na koncu vedno prijateljica. Pa vseeno, če je kdo zavestno škodoželjen, maščevalen, hudoben, je to ženska. Do ženske seveda. In do moškega, ki jo zavrže, zapusti, prizadene. Ubogi on. Še bolj je boga tista, ki taki vrsti žensk pade v kremplje – tistim, ki živijo, da uničujejo, da naredijo kaos in odkorakajo kot moralne zmagovalke.

Čeprav smo vse vampirke vsaj enkrat v življenju, hote ali nehote, smo bile sigurno tudi same večkrat žrtve vampirke, ki nas je želela na kakršnikoli način uničit.

Najhujše so tiste, ki ti skačejo  v moškega. Čeprav vedo, da je moški zaseden bodo drezale vanj, se nastavljale in ponujale. Doživela sem že, da se je »prijateljica« očitno spogledovala z mojim nekdanjim izbrancem, pred mano, na pijači. Ne, nisem si domišljala, saj je tudi sam opazil in mu je bilo smešno in seveda nesprejemljivo. Tudi moški so lahko normalni (aleluja!), čeprav je očitno, da je to velik balzam za njihov ego.

Potem so tu razdiralke. Take, ki ti povejo, da te vara (kar je laž), samo, da narediš cel horuk in poslabšaš to kar imata. Lahko so neznanke, ki se naenkrat pojavijo v tvojem življenju in ti direktno povejo kaj je na stvari. Lahko so znanke, ki te posujejo z raznoraznimi nasveti, ki delujejo kot dobronamerni, a se izkažejo popolnoma nasprotno.

Ženske so prefrigane, načrtujejo, premlevajo in točno vedo kako je treba obrnit besede, da zaležejo in dosežejo namen, ki so si ga zastavile.

Potem so tu take, ki mislijo da so dane od boga. Predvsem zato, ker so nadpovprečno lepe, osvajane in oh in sploh zaželene. Take se bodo nenormalno trudile, da bodo tvoje prijateljice, se ti dobrikale na vse mogoče načine, te podkupovale in še kaj. Potem, ko bo prišla kriza pa te bodo dojemale kot da tekmuješ z njimi, ker one v vseh ženskah vidijo tekmovalke, ki jih želijo prekosit, saj morajo biti edine najboljše.

Seveda med te ženske spada tudi kakšna sodelavka. Grebatorka, ki se prilizuje. Taka, ki ti ne bo pomagala, pa čeprav ti lahko. Čeprav jo prosiš za pomoč, se bo delala kot da nima pojma in ti jo bo ponudila ob prisotnosti šefa, ko prosiš njega. Ja, tudi to sem že doživela. In to je bil res šok v pravem pomenu besede. Ostrmela sem, obstala in ostala brez besed. V sebi sem jo poslala v tri pm.

Že večkrat sem slišala izjave ala: »To žensko pa bi res treba enkrat prebutat, da bi prišla k sebi.« Seveda iz moških ust. Tudi takih, ki nad žensko še niso povzdignili roko. Pač, zgleda, da so ene ženske res potrebne majhnega dregljaja, da se ta hudobija izbije iz njih. Pa sem popolnoma proti kakršnemu koli nasilju.

Nasvet, da se je takih pi*d, najboljše izogibat, je nor, ker one poiščejo tebe. Najboljše jih je ignorirat, ko jih zavohaš. Zavohaš jih pa že na kilometer, ker dejansko smrdijo po žlehtnobi – pa ne tisti zdravi, dobri.

Zvestoba do roba, zvestoba do groba, zvestoba do… Do kdaj? Je ženska sposobna biti zvesta? Za veke vekomaj. Je človek sposoben zvestobe? Boljše bi se bilo vprašat: je človek ustvarjen za to, da preživi celo življenje z eno in isto osebo? Je to v njegovi naravi ali enostavno sledi normam, vrednotam, ker pač tako mora biti?

Na začetku, ko je vse skupaj sveže sploh ne pomisliš na to. No, razen mene, ker jaz sem izjema. Dejstvo, da ne vem, če sem sposobna preživeti z eno osebo svojega nadaljanega življenja, me neizmerno muči. Posledično me tudi ovira pri samem razvoju najinega odnosa. Posledično nasprotna stran to tudi občuti. Posledično dobivam razne nerazumljive napade in s tem ogrožam vezo. Kar posledično (spet!)  lahko pripelje do tega, da je ta oseba dejansko tista, ki mi je dana za celo življenje in jo bom mogoče izgubila prav zato, ker mislim, da sem nesposobna biti z nekom zavedno.

Ko se zaljubiš je lepo biti skupaj, je lepo seksat, si povzročat neverjetne občutke zadovoljstva in delat pravzaprav ničesar drugega kot enostavno biti. Potem, čez čas, ko se vse malo ohladi se prikazujejo prave podobe in obrazi. Ampak tudi to vzljubiš. Ko pa mine kar nekaj časa vse skupaj postane rutina, pa čeprav se mučiš, da ne bi bila. Kompromisi, poznavanje en drugega, imeti rad nekoga, navezanost, globoka ljubezen ne zaleže, če te nagonsko vleče dalje, ker si lovka, ki si želi naprej.

Zanimivo je, da ne poznam zakonskega para, ki ne bi preživel vsaj ene hude krize. Vse se seveda reši, ker so v igri otroci pa misel, da lahko ostaneš pri zrelejših letih sam, ni ravno prijetna. Zato ostaneš kjer si, čeprav te to ne osrečuje. Je tako prav? Bolj človeško kot pravilno.

Ljubezen traja tri leta. Preverjeno. Po treh letih pride ali več, globlje – na ravni prijateljstva, ki si povzročata užitke,  ali pa naveličanost. Ampak še vedno se sprašujem, če si lahko z eno osebo do konca in na koncu nimaš pomislekov, nisi razočaran, nimaš večjih kriz in predvsem še vedno čutiš tisto nekaj, kar ti lahko nudi samo ena in edina določena oseba… kot na začetku… 

Zvesta zavedno? Ali dokler vse skupaj ugaja na vseh področjih? Potem pa novim dogodivščinam naproti? Je prav? Ali samo človeško?

V mojem primeru najrajši takoj! Ker to je bila in še vedno je kemija vseh kemij. Z velikim K, ne to je preblag izraz. To je galaktično, to je vedno znova z željo po še. Seveda bi lahko brez zadržkov razkoračila svoje nožice in se mu prepustila. Pa nisem. Nisem, ker sem vedele, da ne bo istega učinka, če se mu takoj predam. Tudi on je priznal, da je dobro, da nisva naskočila en drugega že ob prvem srečanju.

Priznam, prvič, ko sva se dobila sem bila zanalašč neobrita po nogah (seveda dolge hlače, kaj pa drugega!), niti spodaj se nisem uredila, ker sem enostavno vedela, da me bo vsaj to dvoje držalo nazaj. Po tem, čez čas, je to skorajda nepomembno, ko te preplavi nemogoča strast. Za prvič pa je dovolj, da veš, da se enostavno ne boš prepustila.

Po uspešnih srečanjih (zanalašč ne uporabljam besede zmenek) je prišla dilema. Kdaj? Kdaj je najboljše, da ne izpadem kot ženska, ki takoj da, a vseeno dam vedeti, da mi je seks pomemben in je nujno, da je dober, če želim, da je odnos med dvema osebama vsaj približek popolnosti. Problem je bil še večji, saj sem bila do takrat v več letni vezi in nisem popolnoma vedela kako se temu streže (ne mislim na sam seks, ampak na to kako naj tečejo dogodki, da ne izpadem kot neumnica).

Dejstvo je tudi, da nisem ženska, ki bi dala vsakomur, ki pride mimo. Niti nisem taka, ki bi vsakega pogledala, kaj še le okusila. Zato je bilo povsem razumljivo, da začnem tudi tu komplicirat. Noro se mi je zdelo tudi o tem spraševat druge, saj se mogoče vse skupaj dojema kot nepomembno. Meni je. Pa verjetno še marsikomu drugemu, čeprav ves svet vedno bolj temelji na seksu – ne glede na to s kom, kje in kako, glavno, da se zadovoljiš.

Čeprav je bila želja neizmerna, telo skorajda neukrotljivo, sem počakal nekaj časa. Vedela sem, da ne morem jajcat v nedogled hkrati pa sem se zavedala, da je pomembnost seksa pri teh letih tako neizmerna, da je brez veze rajcat predolgo, saj na koncu vse skupaj zgubi čar

Zgodba je drugačna, če je zate prvič, ker želiš, da to stori nekdo, ki mu zaupaš in te ima vsaj malo rad. Pred tem so raznorazne baze, ki se dosegajo, vse skupaj je bolj nedolžno kot ne in šele čez čas pride do tistega pravega akta. Pa prevečkrat imamo utopične predstave o tem kako naj bi bilo prvikrat. Le redko katera lahko pove, da je bilo resnično dobro. Sladkih šestnajst lahko še prehitro dobi grenak priokus.

Pomembno je, da poslušaš sebe (ampak ne ravno telo, ker telo je hormonska bomba…) in se prepustiš toku dogodkov. Lahko se popolnoma prepustiš, če ti gre zgolj za zadovoljitev potrebe. Če pa vidiš potencial v osebi katero spoznavaš je dobro, da jo malo pustiš čakat. Dejstvo pa je, da to ni pravilo. Lahko se vržeta že takoj pa sta skupaj zavedno.

Tu nastopi ženski čut, ki se ti z vsakim letom izostri. Ker ženska enostavno ve kakšen pristop mora imeti, da očara moškega. In jaz sem točno vedela na kakšne strune morem igrati. Seveda sem mu dala prej, kot sem v bistvu pričakovala, da bom. Ampak se je izplačalo. Ker seks enostavno je pomemben! Danes več ne čakamo na poročno noč…  

Predstavljaj si kako greš po ulici. Oblečena si povsem vsakdanje, nič pretiranega, majčka, ki razkriva kar more – nikakor ne preveč, nič vulgarnega, kričečega, bleščečega na tebi, povsem preprosta si. Veš, da si ne glede na to kaj imaš oblečeno, vredna vsaj enega ali dva moška pogleda. Potem se pravljica konča. Pred tabo paradira ženskica v najbolj mini opravi, z najbolj visokimi petami, z najbolj globokim dekoltejem in najbolj namazin obrazom, z najbolj urejeno frizuro in od nje vse vrešči, kriči, se blešči, je neouksno, ker je vsega preveč, ker nič ni usklajeno, ker vsepovsod odkriva in nikjer ne zakriva. Ceneno? Za marsikoga da. Razumljivo je, da so okusi različni in da se vsak oblači tako, da se sam najboljše počuti v tistem kar ima na sebi.

Ne razumem pa moških. Enostavno ne razumem. In vem, da nas je veliko babnic, ki tega enostavno ne dojamemo. Gre namreč za fenomen, ki ga poskušam razrešit, ampak verjetno ga ne bom nikoli. Torej. Z moškim, prijateljem, partnerjem se odpraviš po nakupih, oblačila, čevlji, pa še kaj. In mu kažeš to in ono. Sprašuješ, saj veš, da tudi moško mnenje tu pa tam velja. In ko začneš za šalo provocirat z raznoraznimi bleščečimi, do lule dekolteji se vse ustavi. Ne, to pa ne, te bleščice so pa res too much, ok dekolte naj bo za naslajanje. V bistvu, če pomislim je vse skupaj ogabno. Kaj pa ti čevlji? Ja, če boš nastopala v cirkusu. Kaj pa ta torbica? Ja, če misliš, da si novoletna jelka.

In vedno znova me preganjajo tiste izjave gospodičev, da je ženska najlepša, ko izgleda povsem naravno, nima na sebi tono kozmetike. Manj je več. Seveda je. Je?

Ker ko grem po ulici v oblačilih, ki ne izstopajo pretirano, ki ne kažejo moje lulike, niti bradavičk in imam malo pudra, malo rdečila in maskaro pa pred mano paradira neouksno, vulgarno, pocestniško oblečena pičkica, potem se vse kar moški izusti sesuje.

Zato se že enkrat odločite ali bi radi, da smo kurve ali zapeljivke! Prvo raje le za izbrance, drugo lahko za vse.     

Verjetno je to problem dveh glav. Evo pa je problem razrešen. To mora biti to. Kriva je prekrvavitev.

God gave us all a penis and a brain, but only enough blood to run one at a time.  (Robin Williams)

Rada poslušam Saško Lendero, Werner mi požene kri po žilah, Atomik Harmonik so boginje in bogovi, ki me popeljejo do ekstazičnih plesnih rajanj.

Prevečkrat slišano, doživeto in nikoli povsem razumljivo.

Saj noben ne določa kaj je dobra glasba in kaj slaba. Lahko je kvalitetna ali nekvalitetna. Ampak kaj sploh je razlika? Poslušaš kar ti je všeč a ne? A je kje kakšen dokaz, da slaba, nekvalitetna glasba poneumlja? Kako bo čez nekaj let – a bo über popularno to nad čim se nekateri sedaj zgražajo ali bo končno dokazano, da gre za navadno ne poslušljivo sranje? To so vprašanja za Trenja, za Piramido in še kaj. Odgovoriti na njih je težko. Saj veš, sto ljudi sto čudi.

Ena stvar pa drži. V Sloveniji manjka, grozovito manjka (vsaj!) ena dobra radijska postaja. Polni smo komercialnega nabijanja, vse je isto, enako. Kamorkoli daš vedno isti zvoki. Govorim o radijskih postajah, ki pokrivajo vsaj tri četrt Slovenije. Seveda obstajajo internetne strani, z lahkoto si spečeš CD z svojimi najljubšimi komadi, ampak včasih paše poslušat radio. Ker nehote izveš kaj se dogaja okoli tebe in če so dovolj ambiciozni ti ponudijo nekaj novega, še ne slišanega.  

Alternativa, ki je nujno potrebna še ni prišla do mojih ušes. Radio Študent, ki bil najboljši približek,  je fiksiran na Ljubljano in okolico – to vsem, ki so oddaljeni od prestolnice ne pomeni pravzaprav nič obetajočega. Obstaja Radio Marš, ampak tega še nisem imela priložnosti poslušat. Vem pa, da v tujini vedo kako se temu streže. Naši Avstrijci imajo solidno radijsko postajo, ki je očiščena vseh komercialnih svinjarij, vseh pesmi, ki so že tolikokrat predvajane, da jih veš na pamet, če to hočeš ali ne.  Srečneži so Štajerci in Prekmurci, ki jih frekvenca doseže. Ej, pa je le nekaj za Trojanami!

Na Hrvaškem pa burijo duhove z novim projektom Radio Vibrator. Tudi to nam ne bi škodilo. Ampak verjetno bi se našel nekdo, ki bi rekel, da je to pravzaprav popolnoma odveč, ker mi pa že vse vemo in obvladamo.

Jaz se zavedam, da vak posluša kar mu je všeč. Ni mi pa všeč, da mora vsak poslušat to kar je drugim všeč. Saj mi ni treba poslušat radia. Vem. Niti ne bom, dokler ne ulovim frekvenco, ki me bo zadovoljila.