Ugotavljal sem, o čem bi pisal, nato pa mi je v glavo šinilo nekaj, kar je verjetno že vsem jasno, saj je njihovo obnašanje značilno za vse in nemogoče ga je zgrešiti, saj so tako ošabne in zaverovane v neko lažno stanje realnosti okrog njih, ko so srečne in na kupu…  

Vsi poznate tisto, ko se dobi kup bab, ki srečo najdejo v tem, da razglabljajo, kako so one bolj močne kot moški rod, da so pomembne, saj brez njih moški ne bi mogli živeti, kako to, kako tisto… Skratka, če ne jokajo in depresirajo o tem, kako jih je zapustil tip, so kot trop najstnic, ki debatira o najbolj kul tipu na šoli. Vedno eno in isto.  

Zato začnem z očmi zavijati vsakič, ko kje zasledim omembo kake (pre)moči. Zakaj iskati uteho v tem? Mar ni lažje poiskati nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo vse ženske in se naslajati nad njimi? Ah ne, to bi bilo vendar predolgočasno, saj imajo vse ženske tisto čutnost, nežnost in tako dalje, v vseh mogočih duševnih stanjih… zato se je dolgčas naslajati nad tovrstnimi zadevami.  

Mogoče je poanta njihovega naslajanja v tem, da niso nikoli vse ženske na svetu naenkrat srečne in zadovoljne in ko se dobi ta kup bab, ki predejo o tem, kako jim v življenju vse laufa, potem, ko so po letu končno prebolele tipa, za katerim so jokale vsak dan, čeprav je bil prasec, se jim zdi blazno fajn pumpati si ego s tem, da so močne (tisti čas pač močnejše od večine, kar nekaj pomeni, ane?), da so pomembne, da so… poznate tisti komad Dina Merlina – Sve je laž? 

Po neki strani razumem ta mehanizem… je v vseh ljudeh. Ko padeš s konja, si trmast in vztrajaš, da ko enkrat zlezeš iz gipsa, boš prekleto prasico poskušal spet zajahati… taki smo. Moški imamo v takem stanju pač tisto stereotipno zadovoljstvo, da se napijemo s kolegi in debatiramo, kako so vse ženske prasice, ženske pa, da so superiorne. 

 Ne vem, ali je za to razliko v point of view kriva emancipacija ali kaj, saj moški, ko se nanašamo na »prasice«, niti ne ciljamo na to, da gre za manjvredna bitja, ženske pa gledajo izključno na to, da so superiorne (me čutimo bolj globoko kot moški in podobna sranja), torej ne rečejo, da smo moški manjvredni, ampak da so one superiorne. Ha! To so te prikrite zadeve, o katerih sanjajo, odkar se je začela emancipacija in so jim jo sistematično vcepili v glavo…  

Naj razložim na primeru… Malce banalno, pa vseeno. SDS je bil v senci dolga leta in čakali so, čakali… Ko so končno prišli na ablast, so se začeli maščevati vsem, ki so jih prej »zatirali« in »zavirali«… Dobili so tisto (über)moč, katero so tako dolgo čakali… Vendar se je to početje izkazalo za dokaj uničujoče in ačitno…  

Torej, drage dame, naslednjič ko bote hotele bičirati o tem, kako ste superiorne in nadmočne, bi rad, da, preden se dokončno prepričate v svoje besede, ki niso tako resnične kot si mislite (slejkoprej vas bo spet kak tip postavil na trdna tla – broken heart pa to), nato pa oblečete v pajkice in si nadanete ogrinjalo ter kako črko na prsa, pomislite malo, ali je to pravi način za tolažbo? Več smisla in uspeha je v tem, da se poskuša nasprotni spol razumeti, kot pa dvigniti roke od vsega in začeti s »prasicami« in raznimi (pre)močmi.  

In kaj mi gre najbolj na živce od vsega? To, da če se že kurčite v nekih trenutkih, kako ste superiorne, (nad)močne in vse ostalo… Počnite to ves čas, konstantno, obnašajte se vašim besedam in miselnosti primerno oz. ravnajte se po tem, kar govorite, ne pa, da vas, tako zelo močne, trde (in ostali bullshit pridevniki, ki vam letijo iz ust), čez nekaj mesecev spet vidimo jokat in travmirat zarad enega usranega tipa, ki vas konec koncev niti ni vreden. »Mislit i srat nije isto,« bi rekli modri. In najdite si drugačen način za pridobivanje samozavesti, ker ta sux. Big time.  

Sam pa bom še naprej zavijal z očmi, ko preberem kak tako tipični jebeni način zdravljenja ranjenega ega, da človeka zaboli glava. Z obeh strani.