Zvestoba do roba, zvestoba do groba, zvestoba do… Do kdaj? Je ženska sposobna biti zvesta? Za veke vekomaj. Je človek sposoben zvestobe? Boljše bi se bilo vprašat: je človek ustvarjen za to, da preživi celo življenje z eno in isto osebo? Je to v njegovi naravi ali enostavno sledi normam, vrednotam, ker pač tako mora biti?

Na začetku, ko je vse skupaj sveže sploh ne pomisliš na to. No, razen mene, ker jaz sem izjema. Dejstvo, da ne vem, če sem sposobna preživeti z eno osebo svojega nadaljanega življenja, me neizmerno muči. Posledično me tudi ovira pri samem razvoju najinega odnosa. Posledično nasprotna stran to tudi občuti. Posledično dobivam razne nerazumljive napade in s tem ogrožam vezo. Kar posledično (spet!)  lahko pripelje do tega, da je ta oseba dejansko tista, ki mi je dana za celo življenje in jo bom mogoče izgubila prav zato, ker mislim, da sem nesposobna biti z nekom zavedno.

Ko se zaljubiš je lepo biti skupaj, je lepo seksat, si povzročat neverjetne občutke zadovoljstva in delat pravzaprav ničesar drugega kot enostavno biti. Potem, čez čas, ko se vse malo ohladi se prikazujejo prave podobe in obrazi. Ampak tudi to vzljubiš. Ko pa mine kar nekaj časa vse skupaj postane rutina, pa čeprav se mučiš, da ne bi bila. Kompromisi, poznavanje en drugega, imeti rad nekoga, navezanost, globoka ljubezen ne zaleže, če te nagonsko vleče dalje, ker si lovka, ki si želi naprej.

Zanimivo je, da ne poznam zakonskega para, ki ne bi preživel vsaj ene hude krize. Vse se seveda reši, ker so v igri otroci pa misel, da lahko ostaneš pri zrelejših letih sam, ni ravno prijetna. Zato ostaneš kjer si, čeprav te to ne osrečuje. Je tako prav? Bolj človeško kot pravilno.

Ljubezen traja tri leta. Preverjeno. Po treh letih pride ali več, globlje – na ravni prijateljstva, ki si povzročata užitke,  ali pa naveličanost. Ampak še vedno se sprašujem, če si lahko z eno osebo do konca in na koncu nimaš pomislekov, nisi razočaran, nimaš večjih kriz in predvsem še vedno čutiš tisto nekaj, kar ti lahko nudi samo ena in edina določena oseba… kot na začetku… 

Zvesta zavedno? Ali dokler vse skupaj ugaja na vseh področjih? Potem pa novim dogodivščinam naproti? Je prav? Ali samo človeško?

Res sem mislila, da bo za vedno. Ujela sva se na vseh področjih in postala eno. Dejansko je manjkala samo še selitev skupaj, poroka in bebica in družinica bi bila popolna in srečna. Potem pa je odšel na delo v tujino. Ni me bilo strah, ker sem mu popolnoma zaupala. Občutek je bil sicer nenavaden, ampak to je bila njegova velika priložnost. In je odšel čez Lužo. Nisem mu hotela stati na poti, z njim pa tudi nisem mogla, saj sem tudi sama morala dokončati študij, pa še imeli smo bolezen v družini. Nekaj časa je vse potekalo super. Videla sva se veliko, potem pa se je najin odnos počasi začel krhati. Obiski so postajali redkejši in nisva se več našla drug v drugem. Po dveh letih sva potem sporazumno razšla.  V tem času ga nisem prevarala in upala bi si trditi, da me tudi on ni. Najin odnos je bil poln zaupanja…vsaj mislila sem tako.

 Še vedno imava kontakt. Kar se prijateljstva tiče, se ni spremenilo nič. Morda to tudi ni najbolje, če hoče človek živeti naprej oz. začeti znova. In potrebno je začeti znova. Potrebno je narediti tisti ‘reset’ v glavi in srcu.

 Še danes si poveva vse. Tudi jaz mu povem o svojih aferah, o ‘ponesrečenih’ poskusih obdržati vezo itd. On pa je precej skop s temi opisi. Vztrajno zatrjuje, da ni našel nobene, da tudi nima časa za ‘relationship’ itd. Okey, verjela sem mu, zakaj bi mi lagal? Sicer sem se malce čudila, ker je atraktiven moški, pa tudi seksualno je povsem ‘zdrav’ .

Slovenija pa je majhna. In srečala sem njegovo mamo, ki mi je seveda povedala, da ima njen sin dekle in da je zelo srečen. In ima jo že pol leta (Midva sva se razšla pred enim letom). To dejansko ni moja stvar več, kaj ne? Vendar pa me moti dejstvo, da sva skoraj v vsakodnevnem kontaktu in da mi tega ni niti omenil. Kaj šele omenil, lagal mi je, ko sem ga vprašala. In sprašujem se zakaj?  Tega res ne morem razumeti. Ni tako, da bi bila jaz nagnjena k kakšnim scenam in dramam, pa saj po pol leta niti nimam pravice do tega in zakaj bi, saj sva se sporazumno razšla.

Mama mi je razložial, da jo je spoznal pred pol leta na neki zabavi. Ja, okey, torej me ni varal z njo, ko sva bila še skupaj. V čem je potem problem? Me je varal pa s katero drugo, verjetno. Ali kako naj razumem to njegovo skrivanje dekleta. Zdaj vidim, da očitno ni bil nikoli povsem odkrit do mene. Me je sploh ljubil, me je imel rad? Je vse, kar sva doživela skupaj ena velika laž? Obstajajo pa meje moje naivnosti, o ja, obstajajo. Ampak ne da se mi ukvarjati s tem, da bi odkrivala laži, preverjala itd. Mogoče sem bila res malce naivna, toda glede na najin odnos tukaj, mu ne bi prisodila česa takega. Ampak to je vse preteklost. Žal mi je samo, da je pokvaril lepe spomine na naju. In očitno je vse le spomin na neko zgodbo, na neko pravljico, ki je v realnosti, za mojimi očmi, izgledala povsem drugače.  Ali zakaj mi zdaj laže? Saj je vse že davno končano.

Danes sem spet govorila z njim in tako zelo rada bi mu rekla: ‘S punco vama gre okey?’ Pa ne morem. Pravzaprav ni moja stvar. In nisem maščevalno nastrojena in nočem delati scen. Ampak, zakaj mi laže?

Najraje vam ne bi nič povedala. Pa bom, ker ste izrazili željo.  

Izbranec me je prišel iskati in sva šla. Raje ne bi o tem kam, bilo je lepo, spodobno in primerno. Samozavest se je obdržala na čisto normalni ravni, tisti neumni mozolj se je seveda pojavil (ampak ni bil največji in najbolj rdeč pa tudi ne čisto na sredini nosa). Pogovor je stekel, sva se tudi zelo nasmejala, pri čemer mi ni uspelo proizvesti kakšnega nenavadnega zvoka, hvala bogu.  

Skupaj sva preživela kar nekaj ur, domov sem prišla pozno. Ne, ni bilo nobene pikantne zadeve, če imate to v mislih. Je pa zelo prijazen, zanimiv in sproščen mladenič. Tudi jaz sem bila sproščena. Kar se tiče moje oprave, lahko povem, da sem bila oblečena v svojo najljubšo vsakdanje urejeno verzijo, v kateri se počutim dobro in hkrati seksi. Zadetek v polno. In brez skrbi, me je pred tem videl že tudi v čisto casual oblačilih in brez ličil.

 Je pa žal tako, da sem ugotovila, da bi z njim k večjemu lahko spletla prijateljsko vez, kot pa kakšno ljubezensko zgodbo. Seveda pa ne zapiram vrat. Nikoli ne veš, kaj se iz prijateljstva lahko razplete. Nekako nisem občutila intenzivnih metuljčkov v trebuhu, ki se mi zdijo zelo pomemben dejavnik in vedno se je izkazalo, da tudi so. Res pa je tudi, da se mi nikamor ne mudi, da je zaenkrat čisto v redu, da ostaneva pri občasni pijači. 

Vtis sem dobila, da nima dovolj velike strasti do življenja, da bi me na nek način celo omejeval, namesto da bi spodbujal mojo željo po divjem življenju. V bistvu lahko rečem le, da se mi ne zdi, da je to to. Preveč me pomirja in tega si ne želim. Sicer pa je res dober človek, zanimiv in všeč mi je njegov način razmišljanja. Morda pa je edina težava to, da ta trenutek ne paše v moje življenje. Zato sva se razšla brez poljubljanja. Zavajati pa ga res nočem.

  Vsega tega mu nisem povedala, ni bilo niti potrebe niti priložnosti. Ko in če pa bo potrebna, pa se bom nekako prebila. Zaenkrat se držim tistega dela, da sva lahko prijatelja in upam, da tudi on tako misli.

Najbrž se strinjate z menoj, da smo mojstrice kompliciranja. Ta naša čudovita lastnost pa se potroji, ah kaj potroji, postoti pred kakšnim zares POMEMBNIM zmenkom. Se pravi, če nam je dotičen mladenič zelo, zelo, zelo, zelo všeč. Če nam je že prvič, ko smo ga videle, spodnesel tla pod nogami. 

Ponavadi se že zjutraj na dan D dobro pogledam v ogledalo, če je slučajno na obzorju kak ogromen mozolj (če imaš v življenju srečo, bo nastajal točno na sredini nosa in bo živo rdeče barve). Če za zmenek vem že dalj časa, si vsaj omislim garderobo, ki jo bom nosila. Ponavadi tudi upam, da ne bo prvi zmenek preveč športen, ker bi rada izgledala kar se da dobro. To pa vključuje tudi čevlje, ki običajno niso najbolj primerni za kakšno hudo športno udejstvovanje. Druga stvar je seveda, če me izbranec prej na to opozori (drage bralke, v tem primeru vas opozarjam, da na tak zmenek ne rabite obuti visokih pet, najprimernejši so športni copati in minimalna uporaba ličil ). 

 To je definitivno dan za trpinčenje same sebe. Ker imam nenavadno sposobnost analiziranja in predvidevanja ter ustvarjanja zgodbic z različnimi konci, večino dneva preživim (odvisno koliko časa imam ta dan) na telefonu s prijateljico. Moram pa priznati, da so to najbolj zabavni trenutki. Delamo rezervne načrte (»Ok, če bo res hudo, te pokličem in me pridi iskat in reci, da imaš grozne težave z …«), vsaj petnajstkrat vprašamo, če res dobro izgledamo v tem, kar imamo na sebi (ker pač punce poznamo skoraj kompletno garderobo od vsaj štirih prijateljic), smejimo se vsem možnim ‘worst case scenario’ scenam, kozlarijam, ki smo jih kdaj izrekle v živčnosti na zmenku, majhnim nerodnostim, s katerimi se izdamo (ja izdamo, ker niso namerne in predvidene v našem zapeljevanju). 

Najlepše pa je, ko stopim pred omaro in naenkrat nimam čisto nič primernega za obleči (omara pa niti ni prazna). Moj cilj je namreč, da se počutim dobro, udobno in seksi. Potem pa še frizura (ki nikoli ne uboga, ko bi morala) in dodatki. Pred zmenkom mi navadno uspe do konca pomečkati vso samozavest. Potem spet sledi kratek telefonski pogovor v stilu ‘jaz izgledam katastrofalno’ in spodbudne besede s strani sogovornice/sogovornika. 

Čisto na koncu pa me navadno še zgrabi panika: »Kaj če pogovor ne bo stekel?!« Potem se sicer pomirim, ker vem, da nekako bo že. In na dogovorjen prostor prikorakam z nasmeškom (enkrat vmes se še ustrašim, da ga ne bom našla/prepoznala). Nekaj časa nazaj sem si celo zamislila tri rezervne teme pogovora, ampak mi jih ni bilo treba nikoli uporabiti. 

Naslednji dan pa se ob misli na vso obremenjenost od smeha valjam po tleh in se po glavi tolčem, če rečem kakšno neumnost. In kot zakleto, na zmenku sem se skoraj 100% vsaj enkrat nasmejala s čudnim zvokom, ali pa se mi je zataknilo pri pitju soka. 

No, pa da vas potolažim. Moškim se večina naših kiksov zdi simpatična, ali pa jih ne opazijo (ker nas niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedeli, kaj je bil kiks in kaj namerno)

Podvodni svet je bogat raznovrstnih živali, kopni pa tudi ne zaostaja za njim. Tokrat se bomo preselili z ribami in krapi na suho. Tile kopenski primerki morskih živali imajo veliko pameti, pa mnogotere obline in polni so nekih spletk.

Riba zazna krapa, njeno oko sokolovo vključi rentgen in tako se odloči, ker čuti, enostavno ve, zahvaljujoč njenemu instinktu, da ga bo koristila. Kmalu. Brez problemov, spotik… na kakšni poletni zabavi.

V nadaljevanju se dogodki razvijejo njej v prid. Kot rečeno se fizično zbližata, za kanček tudi duhovno. Iskrice skačejo, metulji se rojevajo, dvigne se od trdih tal, občutek sreče se širi po telesu in kar kričali bi na glas.

Seveda, paše ji soliranje, krap bo samo za nekaj časa njena zelena veja, da jo napolni z enegijo, da jo osveži, da ne ostane frigidna. Še vedno ima v planih načrte, ki jih bo lahko uresničila samo in le s samo seboj, tandem bi jo spodil na druga pota – ne, ne, ne pride v poštev, da se bo delala resno, da bo zapadla v zvezo, ker je še prerano za nenapisane obljube in »rada te imam«-e. Toda življenje na planetu Zemlja po vseh naravnih poteh dela po svoje; nekaj je hotelo, da se situacija zaplete, da se to žgečkljivo druženje sprevrže v divje, poželjivo »hočem te še nekaj časa« thing.

Riba začenja razmišljati. Heh, kaj pa drugega. Tu se začne. Vse se začne v glavi. Ženske pač uberemo drug pristop, ko začutimo, da bi bilo za nas nekaj, ne samo dobro, temveč odlično, odpremo nevidno črno knjižico, naredimo seznam in začne se čeking (bi bil dober mož, bo potoval z mano po svetu, kaj če preveč prdi, a vsak vikend hodi na pijanico, me dobro posluša, ali je indiferenten do živali, ima rad vse kulture na tem svetu, zna kuhat…???).

Kadar je riba v senci krapa, ne misli, se prepusti, je polna naslade, skače po njem, ubila bi ga s poljubi in sexala bi 24 krat na dan – uničila bi ga. Toda, ker kljub tej privlačnosti in isti valovni dolžini ostaja kdaj pa kdaj doma, ohranja distanco ter s tem preživlja čas s samo seboj. To so nevarni trenutki, polni dvomov, strahu. Kliče se kolegice in tako je vsak dan pacientka pri svojih psihologinjah. V čem je problem? Problem je ta, da je vse preveč lepo, dobro, pošteno, tisto nekaj, kar smo vedno iskale, zdaj pa ne verjamemo svojim čutom, še več, vedno bolj se nam dozdeva, da nas nekdo…kdo?!?!?!…krap!…vleče za nos, no, plavut.

Ja, vem, kompliciramo, ampak to dejstvo je pač potrebno sprejeti. Riba v prvi vrsti MISLI, krap deluje. Dajmo ji čas in konstruktivno podporo.

Je smiselno biti odprt, iskren in fantu pojasniti občutke nezaupanja, dvomov in strahu že na začetku? Ali raje kazati samostojnost, samozavest in dati občutek popolnega obvladovanja odnosa, ki je v teku gradnje? Začeti taktizirati? Biti ves čas na preži, postati sumničav, ker »bolje zate, da se pripraviš na nepričakovan izid…«??

Pristop k novi zvezi, ki zgleda obetavno in ni samo na kratek rok, zna biti pravi projekt. Mučen. Toliko vprašanj se zvrsti, tudi drame si ustvarjamo in se silimo v jok, da bi nekako iz sebe spravile krč ter že končno poskušale živet za trenutek. Pa ne gre.

Da vam povem, česa nas je strah in kaj se nam ne bi dalo…vsaka ima za seboj že neko št. intimnih izkušenj, in ni važno, v katerem obdobju si jih je nabrala največ, važne so »posledice« in neprijetni spomini, ki so se kot usedlina nabrali nekje v dušnem svetu in nas sedaj nesramno opominjajo, zadržujejo, branijo, svarijo pred novim zapletom. Ja, vemo, končno nas je zadela puščica, obtičala globoko v nas, ob njemu nam je preprosto čudovito, toda prihodnost!!!

»Če me pusti, bom jovo na novo doživela čustven zlom, ponovno me bo zvijalo v želodcu, težko bom dihala, zatrokirala na vseh možnih področjih, srčika bo ranjena, duša prizadeta, veselje bo zbledelo, upanje ….adijo pamet! In kdo me bo tako prenašal, kako bom preživela?! Kje za vraga se mi bo dalo spet kdaj kasneje spuščat v romance in se trudit spoznavat, odkrivat lepote intime…ne morem več, nimam energije in veselja…spet bo trajalo nekaj časa, da bom verjela, vedela, zapravljala bom življenje za kvazi emocionalne spletke in vsa srčnost, predanost bo potoršena za en prazen nič.« - v tej smeri nam trobenta v buči, vse to nas muči. Včasih se nam zabliska »bolje letati s cveta na cvet in ohranjati varnost«, toda vemo, da se kemiji in komplexnejšim potrebam ne da izogibat, ker bi bil absurd.

Zatorej pridemo nekam z mislimi, bolj ali manj konfuznimi, pa vendar – ne se zapirat vase in nikakor ne svoja neprijetna občutenja manifestirat v čas, ko si z njim, ker »zna se zgoditi« napeto ozračje, po nepotrebnem bo napaden z nebulozami… začel bo dvomit, če si normalna, zbal se bo, da ga ne presenetiš s paradoxalno željo po poroki naslednji teden ali pa se mu enostavno po nekem času ne bo dalo več prepričevat, da je vse v najlepšem redu, pa bo spokal »on the bright side of life«.

Saj sem ji rekla, da je še vse preveč v povojih, in da ima zdaj priložnost vzeti niti v svoje roke ter tako z zdravo previdnostjo tihoma tehtati ali je to to ali ni – tokrat ne bo zamolčala sama sebi dejanskosti, nekih novih spoznanj in presenečenj…uči se na preteklih izkušnjah, uživaj dvojino, dokler je iskrena, če pa bi prišlo do večjih odklonov, se pravočasno umakni, jasno in glasno povej svoja stališča, ter modro (čeprav s težkim srcem) zaključi navezo.

Le kaj si misli o meni, ko nisva skupaj? Razmišlja o tem, da nama gre zelo dobro, da bi bila lahko kdaj v isti sobi? Kaj če mi bo preveč žal za neizpolnjene plane in mi sklepanje kompromisov ne bo preveč blizu? – to se nebogljeno sprašuje ter išče občutek svobode, ki bi se je držal ves čas, tudi v koraku z njim.