Malce iznenada je na ‘uredništvo’ ( ) Babjega sveta prišlo vabilo revije ELLE. Ker je bil v vabilu omenj Aleš Bravničar  (( ki je pred kratkim postal očka deklice Sarai. Čestitke! )) , smo jo hitro ubrale na ljubljansko tržnico, kjer nas je, poleg Aleša v vseh možnih pozah, pričakal še en predmet našega poželenja oz. kar dva:

Okoli njih se je ves čas smukala tudi lepa Korana, ki jo je doletela še ta čast (upam, da se je zaveda), da je pozirala pred objektivom našemu najboljšemu modnemu fotografu. Ahhh, če bi ljubosumni pogledi zažigali, potem bi gorela cela tržnica

Spoznale smo punce iz uredništva revije Elle, ki imajo baje rade naše objave o fensi-šmensi čevljih.

Sprva smo pogledovale proti maskerki za znamko Isadora, a smo ugotovile, da zadeva traja malce predolgo in zato smo opustile vse želje, da bi nas naličila profesionalka. Je pa svoje delo opravila odlično, kar se bo verjetno videlo tudi na fotkah, ki bodo izšle v Elle.

Naše oči so zapazile nekaj blogerjev, med drugimi Marto L. in Hada, Šuši in MojcaS, pa tudi Aleš Bravničar piše svoj blog na Playboyu.

Tam okoli DJ-a se je sukal tudi naš znanec Jure, ki je spremljal DJ-a Popija. Oba fanta sta bila na mestu v imenu Radia Center, ki je skrbel za ’zvokovno podobo’ včerajšnjega dne. Fanta sta bila tako potrebna kave, da smo se odpravile v bližnji lokal in jima jo dostavile na delovno mesto, kjer sta že navezala stike s Korano in skoraj ignorirala kavo. In Korano je baje zanimala njuna majica…ja…seveda

Za vse povabljene je imela Elle še praktično darilce:

 Reviji Elle se zahvaljujemo za povabilo! Če pa nam dajo drugič malce več časa z vabilom, pa pridemo v celem paketu.

Ni samo lepotičenje, “frofljenje” in razmišljanje o tem, kako lepo bronz kožo imamo (osebno mi bronz niti ne paše, ampak je vsako leto strašno IN, pa zato omemba) ter sijoč gloss na ustnicah (knelepljiv, s 3D učinkom…). Za dušo se poslužujem tudi drugih “estetskih prijemov”, ki imajo posebne učinke - dolgotrajneše, pa tudi vzbujajo povsem kompleksna občutenja, asociacije - sprostitev je nadčutna

samo opazovanje, gledanje, padanje v druge svetove…polne barv, najrazličnejših motivov, kompozicij…prijetno za oko, vzbuja lepoto v najširšem pomenu besed:

[youtube]nUDIoN-_Hxs[/youtube]

Umetnine sistino

allposters
absolutearts

V centru Ljubljane je nekaj barov, kakor človek lahko zaide ob pozni uri, a to še ne pomeni, da bo žejni lahko potešil svojo žejo.

Pred nekaj časa sem se sprehala ob 22h po Centru in s prijateljico sva si zaželeli koktejl. Prišli sva mimo prvega večjega bara (imena ne bom omenjala, gre pa za precej popularne ljubljanske lokacije), sva se odločili, da se zasedeva mizo na vrtu. Tam sta krožila dva natakarja, ki sta imela veliko dela z brisanjem miz. Gostov je bilo nekaj, a gneče ni bilo nobene. Sedeli sva tam nekaj časa, natakarja sta naju spretno ignorirala še naprej. Potem je eden celo sprejel naročilo pri neki drugi mizi. Jaz sem mahala, bolj ali manj na glas klicala natakaraja. In nič. Potem sem šla do enega, ki pa ni želel sprejeti mojega naročila, rekel je, naj počakam pri mizi, da bo takoj prišel. Okey, sem si mislila. Potem je izginil v notranost bara. Ampak tega ‘takoj’ potem ni bilo. Prav gotovo je minilo spet 10 minut, na kar sem se odločila, da tu ne bom zapravljala svojega denarja, če ga pač nočejo. Vstali sva in šli dalje.

Ampak jaz sem bila še vedno žejna, zato sva se sprehodili nekaj korakov naprej, kjer je še en popularen lokal. Spet sva se poknili na vrt in čakali, čakali. Natakarica je pokukala ven, nato pa izginila. Tudi za sosednjo mizo so si šli pijačo iskat sami, ker so se navelikčali čakanja. Potem sem to naredila tudi jaz. Prebila sem se v nootranjost, kjer sicer ni bilo veliko ljudi, a vsi so se očitno nagnetli okoli točilnega pulta. Najprej me ena natakarica ignorira in reče naj počakam, čeprav ni bilo videti, da je prav posebno zaposlena, razen z barmanom. Potem je od nekod prišla druga natakarica, ki je prijazno sprejela moje naročilo. Potem pa je rekla, da bo koktejle prinesla ven, da grem lahko ven. Okej, potem je trajalo 15 minut in koktejlov še vedno ni bilo, nakar pride natakarica ven in vpraša, kaj sva naročili. Groza! Prijazno sem ji še enkrat povedala, kaj bi rada. Ura je bila že pol polnoči, ko sem pogldala na uro in si rekla:’A bo to še danes?’ In smejala sem se, ker niti v sanjah nisem pričakovala, da bodo moje besede skoraj preroške. Koktejl je priromal ven 5 min do polnoči, ko mi že ni bilo prav nič več zanj in če me ne bi bolele noge od dolgega dne, bi se prošetala še malo. Natakarica se je sicer opravičila, toda verjetno vam je jasno, da mi koktejl ni teknil. Da ne govorim o tem, da je koktejl ni bil ne primerno pripravljen, ne primerno dekoriran, ne postrežen itd. Za lokal sredi prestolnice se pa že spodobi, da je ponudba na nivoju kot bi vas oni radi prepričali, da je. Ja, Ljubljana je še daleč od evropskih prestolnic. 

Sprašujem se, kakšne izkušnje imajo s temi bari turisti. Tudi njih pustijo žejne čakati na pijačo? In zanima me, koliko žejnih gostov imajo že na vesti.  

TU SMO! MORATE NAS LJUBITI!