Najraje vam ne bi nič povedala. Pa bom, ker ste izrazili željo.  

Izbranec me je prišel iskati in sva šla. Raje ne bi o tem kam, bilo je lepo, spodobno in primerno. Samozavest se je obdržala na čisto normalni ravni, tisti neumni mozolj se je seveda pojavil (ampak ni bil največji in najbolj rdeč pa tudi ne čisto na sredini nosa). Pogovor je stekel, sva se tudi zelo nasmejala, pri čemer mi ni uspelo proizvesti kakšnega nenavadnega zvoka, hvala bogu.  

Skupaj sva preživela kar nekaj ur, domov sem prišla pozno. Ne, ni bilo nobene pikantne zadeve, če imate to v mislih. Je pa zelo prijazen, zanimiv in sproščen mladenič. Tudi jaz sem bila sproščena. Kar se tiče moje oprave, lahko povem, da sem bila oblečena v svojo najljubšo vsakdanje urejeno verzijo, v kateri se počutim dobro in hkrati seksi. Zadetek v polno. In brez skrbi, me je pred tem videl že tudi v čisto casual oblačilih in brez ličil.

 Je pa žal tako, da sem ugotovila, da bi z njim k večjemu lahko spletla prijateljsko vez, kot pa kakšno ljubezensko zgodbo. Seveda pa ne zapiram vrat. Nikoli ne veš, kaj se iz prijateljstva lahko razplete. Nekako nisem občutila intenzivnih metuljčkov v trebuhu, ki se mi zdijo zelo pomemben dejavnik in vedno se je izkazalo, da tudi so. Res pa je tudi, da se mi nikamor ne mudi, da je zaenkrat čisto v redu, da ostaneva pri občasni pijači. 

Vtis sem dobila, da nima dovolj velike strasti do življenja, da bi me na nek način celo omejeval, namesto da bi spodbujal mojo željo po divjem življenju. V bistvu lahko rečem le, da se mi ne zdi, da je to to. Preveč me pomirja in tega si ne želim. Sicer pa je res dober človek, zanimiv in všeč mi je njegov način razmišljanja. Morda pa je edina težava to, da ta trenutek ne paše v moje življenje. Zato sva se razšla brez poljubljanja. Zavajati pa ga res nočem.

  Vsega tega mu nisem povedala, ni bilo niti potrebe niti priložnosti. Ko in če pa bo potrebna, pa se bom nekako prebila. Zaenkrat se držim tistega dela, da sva lahko prijatelja in upam, da tudi on tako misli.

Medtek ko nestrpno čakamo poročilo o zmenku, ki ga je imela Reachel ¹ , pa bom še jaz delila z vami eno svojo izkušnjo.

Pred nekaj časa sem šla na zmenek z nekim…hmmm…rekla bom fantom, ker ga težko označim za moškega, ker bo navkljub svojim letom moral še marsikaj postoriti v smeri zrelosti in razjasnjenih pojmov. Pa sploh ne, da me privlačijo zreli moški, prav nasprotno, vendar pa mislim, da morajo v nekaterih življenjskih situacijah vseeno biti možje, ne pa otroci. Ta fant se je zelo zagrel zame. Bil mi je simpatičen, na prvo žogo, a ga nisem poznala, zato nisem niti vedela pri čem sem.

Ni klical po pol leta, klical je takoj in klical je pogosto, tako da sem pristala na zmenek. Čeprav me tako siljenje malce odbija, ampak sem rekla, okey, dajmo mu šanso.

 Seveda je sledila klasika. Pijača v najbolj popularnem lokalu dalečnaokoli. Taki zmenki zame niso ravno top of the top. Samo pač je bila priložnost za moj mali psihoanalitični preizkus. To storim vedno, tu si ne morem pomagati. Pač beseda nanese na določene teme in potem speljem besedo še v druge teme in potem si ustvarim neko sliko. Okey, ne bom rekla, da lahko človeka tako v prvo oceniš do potakosti, vendar se da vsaj malo.

No in izkazalo se je, da ima fant precej zgrešene pojme. Po mojih kriterijih. Da ne govorim, da se strinja s tepenjem otrok, da je ženska za kuhat in pospravljat itd. Izkazalo se je, da je precej aroganten in egoističen, mogoče malo obrambnega mehanizma, ker je imel tremo. Največja težava za moje pojme pa je bila, da ni bil niti malo zabaven. In jaz z moškim, ki ni zabaven in vsaj mali humorist, nimam kaj početi. Govoril je le o svoji službi in o sebi. Jaz, jaz, jaz….o ja in jaz.

Že po nekaj minutah sem ugotovila, da to pa RES RES RES ne bo to. Zato sem postala rezervirano prijazna. Vseeno precej zgovorna, a zadržana. Pogovor je sicer lepo tekel…o njem. Niti me ni tako zanimalo, ker je precej neaktiven človek, a sem se vseeno potrudila. Kemije ni bilo, niti malo, niti za vzorec. Na koncu sva se čisto prijazno poslovila, a ne kot dva človeka, ki sta se našla kot prijatelja. Bolj kot dva, ki sta bila pač prisiljena biti skupaj nekaj časa, bila prijazna drug do drugega, a to je vse. Ko gresta narazen, niti ne bosta razmišljala drug o drugem. Vsaj jaz nisem…

 Komaj sem se pripeljala domov že SMS v katerem je zapisal, da sem mu zelo všeč in bla bla in če mi je on tudi všeč, da bi midva poskusila biti skupaj…itd…

Kar malo debelo sem pogledala, saj med najinim pogovorom ni niti enkrat naneslo na to, da je kdo komu všeč. Najin pogovor je bil precej asekusale oz. neemocioanlen.  Potem pa tak odziv.

Okey, potem sem morala biti jaz bitch in mu pač povedati, da je vredu fant in bo verjetno kmalu našel kakšno drugo žensko, a jaz to nisem. Napisala sem mu, da sem ugotovila, da sva preveč različna, da bi sploh poskusila. Da z moje strani ni teh občutkov.

Potem je delal poze majhnih otrok: ”Ja, saj me nobena ne mara. Zakaj pa bi me, mene? Ko sem pa tako grozen…” Zelo odbijajoče in patetično.

No potem sem mu razložila, da res ne bo šlo. In dojel je…vsaj mislila sem…

Potem pa je začel klicariti, pisati maile, hoditi k meni domov itd…Imela sem srečo, da me parkrat ni bilo doma, potem sem mu svetovala, da me prej pokliče, če bo hotel priti k meni na pijačo. Res sem nesramna, ampak to sem storila zato, da bi me prej opozoril in lahko verjamete, da nisem nikoli takrat doma. Sem pač zelo zaposlena punca.

Zakaj mu preprosto ne rečem ‘odjebaj’? Ker ga nočem prizadeti, saj mislim, da je bil že mnogokrat, vsaj po obnašanju sodeč. Povedala sem mu jasno, da med nama ne bo nikoli nič in to je to. Vmes je potem res imel punco in bila sem vesela zanj. Pa ne kot bi bila vesela za prijatleja, ker nisem sposobna do njega razviti nekih čustev. Seveda me je takoj obvestil. Verjetno je bil to obupan poskus se maščevati²  ali celo narediti ljubosumno, a kjer ni nič, ni nič. Potem pa me je spet obvestil čez nekaj mesecev, da je šel z ‘Njegovo’ narazen. Sicer ne vem zakaj me obvešča, a (brezsrčno) mene to prav nič ne zanima.

Po vztrajnem zatrjevanju, da res ne bo nič, so klici sčasoma postali bolj redki, na obisk se pa še sem in tja spomni, ampak me ni doma. Jaz lahko živim s tem. On pa se bo moral sprijazniti, bil bi že skrajni čas, da odraste. On že dolgo ni več majhen fantek, jaz pa ne bonbonček, ki ga dobiš, ko dovolj dolgo jokaš zanj.

Veliko sreče mu želim.

1. Ne bit huda! [↩]
2. Pa ne to, da je imel punco, ampak to, da me je takoj obvestil o tem. [↩]

Najbrž se strinjate z menoj, da smo mojstrice kompliciranja. Ta naša čudovita lastnost pa se potroji, ah kaj potroji, postoti pred kakšnim zares POMEMBNIM zmenkom. Se pravi, če nam je dotičen mladenič zelo, zelo, zelo, zelo všeč. Če nam je že prvič, ko smo ga videle, spodnesel tla pod nogami. 

Ponavadi se že zjutraj na dan D dobro pogledam v ogledalo, če je slučajno na obzorju kak ogromen mozolj (če imaš v življenju srečo, bo nastajal točno na sredini nosa in bo živo rdeče barve). Če za zmenek vem že dalj časa, si vsaj omislim garderobo, ki jo bom nosila. Ponavadi tudi upam, da ne bo prvi zmenek preveč športen, ker bi rada izgledala kar se da dobro. To pa vključuje tudi čevlje, ki običajno niso najbolj primerni za kakšno hudo športno udejstvovanje. Druga stvar je seveda, če me izbranec prej na to opozori (drage bralke, v tem primeru vas opozarjam, da na tak zmenek ne rabite obuti visokih pet, najprimernejši so športni copati in minimalna uporaba ličil ). 

 To je definitivno dan za trpinčenje same sebe. Ker imam nenavadno sposobnost analiziranja in predvidevanja ter ustvarjanja zgodbic z različnimi konci, večino dneva preživim (odvisno koliko časa imam ta dan) na telefonu s prijateljico. Moram pa priznati, da so to najbolj zabavni trenutki. Delamo rezervne načrte (»Ok, če bo res hudo, te pokličem in me pridi iskat in reci, da imaš grozne težave z …«), vsaj petnajstkrat vprašamo, če res dobro izgledamo v tem, kar imamo na sebi (ker pač punce poznamo skoraj kompletno garderobo od vsaj štirih prijateljic), smejimo se vsem možnim ‘worst case scenario’ scenam, kozlarijam, ki smo jih kdaj izrekle v živčnosti na zmenku, majhnim nerodnostim, s katerimi se izdamo (ja izdamo, ker niso namerne in predvidene v našem zapeljevanju). 

Najlepše pa je, ko stopim pred omaro in naenkrat nimam čisto nič primernega za obleči (omara pa niti ni prazna). Moj cilj je namreč, da se počutim dobro, udobno in seksi. Potem pa še frizura (ki nikoli ne uboga, ko bi morala) in dodatki. Pred zmenkom mi navadno uspe do konca pomečkati vso samozavest. Potem spet sledi kratek telefonski pogovor v stilu ‘jaz izgledam katastrofalno’ in spodbudne besede s strani sogovornice/sogovornika. 

Čisto na koncu pa me navadno še zgrabi panika: »Kaj če pogovor ne bo stekel?!« Potem se sicer pomirim, ker vem, da nekako bo že. In na dogovorjen prostor prikorakam z nasmeškom (enkrat vmes se še ustrašim, da ga ne bom našla/prepoznala). Nekaj časa nazaj sem si celo zamislila tri rezervne teme pogovora, ampak mi jih ni bilo treba nikoli uporabiti. 

Naslednji dan pa se ob misli na vso obremenjenost od smeha valjam po tleh in se po glavi tolčem, če rečem kakšno neumnost. In kot zakleto, na zmenku sem se skoraj 100% vsaj enkrat nasmejala s čudnim zvokom, ali pa se mi je zataknilo pri pitju soka. 

No, pa da vas potolažim. Moškim se večina naših kiksov zdi simpatična, ali pa jih ne opazijo (ker nas niti ne poznajo dovolj dobro, da bi vedeli, kaj je bil kiks in kaj namerno)